Portret: Berger, Matjaž

Matjaž BergerDirektor in umetniški vodja Anton Podbevšek Teatra je ognjevit in duhovit sogovornik. Pogovor z njim se hitro zasuče okoli gledališča, osišča njegovega življenja in delovanja. Ostali podatki se mu ob tem zdijo nepotrebni, njegove besede so neustavljiv tok podatkov, misli, razmišljanj in navedkov.Za uvod pove, da je bil v Novem mestu rojen v času cikla tokyjskih olimpijskih iger 1964. »Vedno se pojavljajo vprašanja kdaj, kako, čemu sem se odločil za gledališko zgodbo. Še sedaj, ko to izjavljam, ne vem, če sem se res odločil za zgodbo gledališča. Življenje teče kot pri Hamletu, ko reče, čas določa in odloča, kaj se bo na koncu zgodilo. Poudariti moram, da sem bil v dobri generaciji sošolcev na novomeški gimnaziji in odlični generaciji profesorjev, vključno z razrednikom Janezom Kolencem. V meni so vzpostavili svet domišljije in temeljnih civilizacijskih vprašanj. Takrat nisem imel nobenega stika s teatrom, v tretji gimnaziji sem začel bolj intenzivno prebirati tekste, ki niso bili zgolj dramski. Recimo Herman Hesse je bil en tak zanesljiv vir, ki mi je veliko dal. Zanimiv se mi je zdel Brecht, vsi so govorili o njegovem slovitem potujitvenem efektu, ki sem ga prvič in zadnjič videl v Fassbinderjevih filmih, pa Pirandello. Profesor Kolenc je v nas vzbudil zanimanje za te avtorje, pa ne samo on, cela mreža profesorjev je v nas vzbudila možnost odločitve za nadaljnji študij.«

Matjaž Berger
To je bil prvi Bergerjev mejnik, drugi je bil srečanje z Rastkom Močnikom, Slavojem Žižkom in Mladenom Dolarjem. Kot študent je obiskoval njihova predavanja. Sprva je študiral filozofijo, nato je šel na AGRFT. »Enkrat so imeli Žižek, Dolar in Božidar Debenjak v novomeški študijski knjižnici predavanje o Brechtu. Tak tip vprašanj zakaj, čemu, kaj in podobno, katero zgodovinsko obdobje, kateri čas je zanesljivo narekoval mojo sedanjo metodo režije in pogleda na svet. Drugo temeljno določilo je bilo sodobno svetovno gledališče, bili so vzorci, ki mi jih je pustilo kot vprašaj in nalogo. Mi nismo le poustvarjalci zgodovinskih praks, naša naloga je ustvariti sodoben gledališki jezik, ki se bo sedanji dejanskosti zoperstavil na način, da se bo človek še bolj natančno spraševal o lastnih temah. Gledališče naj ima angažirano vlogo pri vsakdanjem življenju, je prispevek k temu. To se mi hkrati zdi strahovito estetsko prizorišče in etično preizkuševališče. Na eni strani je to kritična teorija družbe, po drugi estetika kot govorica. Gledališki jezik vsakič sproti izumlja gramatiko slik, besed, povezav, misli, stališč, gest. Bil sem v letniku prof. Mileta Koruna, ki je jemal gledališče kot provokacijo, to je bil moj naslednji mejnik. Moja diplomska predstava leta 1990 v gledališču Glej je bila Recht oziroma Brechtov Ukrep. Sam Brecht je tik pred smrtjo za to delo rekel, da je oblika gledališča prihodnosti. Mejnik je bilo v okviru študija dramaturgije tudi enoletno ukvarjanje s Shakespearejem in Hamletom ter diplomska naloga Epistimološki problemi Shakespearjevega Hamleta, ki sem jo uspešno zagovarjal jo leta 1989, ob dvestoletnici francoske revolucije.«
Naslednje Bergerjevo obdobje zaznamuje prva vrnitev v Novo mesto. »V devetdesetih letih sem zaključil akademski niz. Želel sem premisliti zadeve. Po prijaznem in resnem pogovoru z ravnateljico gimnazije Vasjo Fuis sem pristopil k projektu Oddelek za spektakelske umetnosti Novo mesto 1917. To je bilo resno delo z nekaj gimnazijci, ki je doseglo vrhove v predstavah Norge in Priglasje na gori Eiger. Naslednji operaciji sta bili Pariz-Amsterdam-Berlin- Novo mesto oziroma 95-letnica Leona Štuklja, ki je ga je vnovič pripeljala na svetovno in slovensko prizorišče ter Nomadi lepote – otvoritev dirke Giro d’Italia v Kranju. Šlo je dejansko za vrhunsko predanost novomeških gimnazijcev.«
Prva Bergerjeva novomeška etapa se je končala po »naravni logiki« in dala zametek kasnejšemu Anton Podbevšek Teatru. Zatem je nadaljeval v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Vmes se je vračal domov in razmišljal, kaj bi se dalo narediti v rojstnem mestu. »To je povzročilo razpoko v moji želji. V SMG-ju sem napravil nekaj zame pomembnih predstav, srečal sem se z vrhunskimi slovenskimi in s svetovnimi umetniki, udeležil festivalov, bil sem v središču gledališkega sveta. SMG je pluralna tovarišija borcev za sodobno gledališče, ponosen sem, da sem bil njihov umetniški direktor. Ogromno so me naučili.« Po tej izkušnji je lani Berger prispel do naslednjega mejnika. Za njim so tri odmevne premiere z Anton Podbevšek Teatrom, oči kulturne Slovenije pa so tudi zaradi njegovega dela vse bolj usmerjene proti Novemu mestu.
Prihodnje leto bodo v APT-ju cel ciklus posvetili Shakespeareju. Po Bergerju mora biti človek za njegovo delo zrel gledališko, človeško in etično. »Pričakujem, da se bom lahko posvetil Kralju Learu in naredil to, kar sem z diplomo odprl. Po mojem je Kralj Lear temeljno besedilo celotne človeške civilizacije.« Bo po Brechtu Shakespeare Bergerjev novi mejnik?

Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj

Objavljeno v Zgodbe Oznake: