Pobeg

gavodakolumna.jpg Obstaja neki droban svet, v katerega se zatekam. Ni ga veliko in ni konkreten, je pa moj. In služi kot učinkovit pobeg. Večkrat se namreč dobim, da ljudi preprosto ne poslušam. Ker jih ne morem. Govorijo tako banalne stvari, da jih moji možgani sistematično uničujejo v trenutku, ko jih moj slušni organ zazna. Skoraj tako banalni so kot brisanje prahu. Zato ga ne brišem. Se pa vsak trenutek zavedam, kako neverjetno egoistično in svinjsko je to od mene. Pa ne to, da ne brišem prahu. Večina sveta je namreč banalnega. Hodi v trgovine in čaka na rdeči luči.

Obstaja neki droban svet, v katerega se zatekam. V njega pobegnem, ko naletim na ljudi, ki govorijo o pomembnih stvareh. O težkih stvareh. Besede mečejo nate kot težke kamne, ki puščajo umazane rane. Se pa zavedam, da sem bedak. Morda ti ljudje hočejo moje mnenje. Pa samo pokimam in skomignem z rameni ter se jim trudim nameniti pogled, ki naj bi izražal, da mi je vsaj malo mar za njihove bedaste težave.

Zanimivo pa je, da še nisem našel sveta, v katerega bi pobegnil pred sabo. Zato berem in gledam filme in poslušam glasbo in hodim v gledališče. Eskapizem je moj način življenja. Precej prijeten, lahko vam razložim, če vas zanima. Samo pustite mi, da bom jaz govoril. In prosim. Res prosim. Ko končam, ne recite: »OK, samo jaz pa tako mislim …«

Ob večerih sem rad sam in takrat tudi pišem. Ker je tako najlaže. Večer je del dneva, ko se proda dušo. Zjutraj jo dobiš nazaj, vso zgonjeno in zmešano ter jo potem zopet sestavljaš, vse do novega večera. Tako to gre, dan za dnem. Čisto preprosto, samo včasih zna biti uničujoče naporno, tako kot v tem trenutku. Zato rad hodim ven in rad kakšnega spijem, v določenih večerih pa proces pomnožim in takrat je res fajn, ker sam zgonim in zmešam dušo ter jo cel naslednji dan fizično celim, kar je mnogo bolj prijetno od noči, kot je tale.

gavodakolumna.jpg
Ta noč nekaj zahteva od mene in tokrat sem se je lotil na drugačen način. Analitično.

Danes se ne bi zavil v fikcijo. Tako počasi, kot tole pišem, nisem pisal še ničesar. Obstaja namreč neki droban svet, ki me vse bolj in bolj vleče vase. Pride takrat, ko se mi ne da poslušati. Pride takrat, ko se mi ne da pogovarjati. Največkrat pa se priplazi, ko sem čisto sam, in odpre duri (kar je lep staroslovenski izraz za vrata) ter me povabi naprej. In preden se mu predam, bom rekel tole:

Pobegnite. Prostor ni važen. Čas je itak laž. V svetu, kot je današnji, se ne da živeti. To mislim čisto brez patetike. Preberite stavek še enkrat, v glavi imejte prijetno, nefatalno sprijaznjenost: V svetu, kot je današnji, se ne da živeti. O, ja – poznam vas. Nisem samo jaz tisti, ki noče ne poslušati ne odgovarjati. Vidim vas na ulici, na avtobusu, v vrsti za blagajno, v kavarnah, na mobilnih telefonih, v visokih petah, kratkih rokavih in dežnih plaščih. Generacija eskapizma. Svet, ki se mu ne da živeti. Rekel bom tole:
Nikogar ne povabite poleg. Nekateri svoje svetove delijo in jih razkoljejo na polovico in svet počasi propade, nevidno se sesuje in preide v svet, kakršnega poznamo vsi. Takrat nastaneta dva polčloveka, ki so jima duri zaprte. Nekateri ne najdejo kljuke do konca življenja.

Pravico imate do pobega. Svetovi so celo na prodaj. Veliki brat se ponuja po smešno nizki ceni za 24-urni dostop. Generacija eskapizma je ustvarila svoje heroje, kot so jih nekoč imele generacije, ki niso bile tako instant. Generacije, ki jim je pravi svet dal toliko po pički, da pobeg ni bil smiseln. Kaj pa vem – morda tudi dandanes ni. To veste najbolj sami. Kdaj se je vredno boriti. Kdaj pobegniti. Zamešati pojma ni najbolj smiselno. Je pa včasih edino možno.

Nekateri svetovi so dragi. Nekateri poceni. Velika večina jih je zastonj. Rad imam ljudi, ki živijo malo tu, malo tam. Takrat, ko so tam, imajo poseben lesk v očeh. Tako neprecenljiv, da bom odkrivanju njihovih svetov posvetil vse svoje življenje (brez patetike, prosim). Morda jih bom spravil na papir, nekaj pa tudi na ekrane in platna. Ja, prodajal bom svetove. Nič boljši ne bom kot tisti, iz katerih se najbolj norčujem. Samo … če bom ustvaril svet, iz katerega bo kdo ustvaril čisto novega, čisto svojega … bo v redu. To je v bistvu to. Hvala, če boste moje svetove vzeli za svoje. Heh, rad zarečem svoj kruh. Vsi ste povabljeni. Če mi je že bilo dano živeti v svetu, ki se mu živeti ne da – bom pa vsaj svoje svetove gradil tako, da bodo dobili tisti lesk v očeh.

Cenim pobeg v svet, ki je samo moj. Je nekaj najboljšega, kar si lahko zgodiš.

Nejc Gazvoda, foto Boštjan Pucelj

Objavljeno v Kolumna