Mestni arhitekt med bajkami in resničnostjo

Institucija mestnega arhitekta je verjetno eden najbolj raztegljivih in nedefiniranih pojmov, kar jih bomo našli v sistemu prostorskega načrtovanja na lokalni ravni. Neposredno je ne definira noben zakon, zato so njen obstoj, področje delovanja in pooblastila prepuščeni tako rekoč prosti domišljiji občinskih oblastnikov. Zanimivo je, da institucijo mesnega arhitekta pogosto zagovarjajo tako stroka in razna civilna gibanja kot tudi nosilci oblasti, vendar običajno s popolnoma različnimi predstavami o vsebini in smotru njegovega delovanja.

simicprostor.jpg

V Novem mestu je ideja o mestnem arhitektu bolj ali manj živa že dolgo vrsto let. Pobudo za ustanovitev takšne institucije je sredi devetdesetih let javno izrazilo Društvo Novo mesto, njeno udejanjenje pa smo doživeli v prejšnjem občinskem mandatu, ko je bilo v sklopu županovega kabineta osnovano delovno mesto »svetovalca za arhitekturo mestnega jedra«, kar je javnost interpretirala kot delovno mesto mestnega arhitekta. Stvar pa je trajala le tri leta, saj je bilo z novo oblastjo in novim županom to delovno mesto ukinjeno. Ker se v tako kratkem času pač ne da rešiti vseh v desetletjih nakopičenih problemov v zvezi z mestnim jedrom, bi lahko delo Tomaža Levičarja, ki je opravljal to funkcijo, ocenili kot strokovno korektno, v danih razmerah uspešno ter hkrati koristno za mesto in meščane. Da v svojih prizadevanjih ni bil še bolj uspešen, pa je kriv tudi razkorak med predstavami, komu naj bi mestni arhitekt pravzaprav služil – mestu ali oblasti. In tu smo pri bistvu problema.

S strokovnega vidika bi morala biti vloga mestnega arhitekta kar se da avtonomna in ideološko neobremenjena ter seveda na najvišji strokovni ravni. Zagotavljati bi morala kontinuiteto strokovnega dela na načelih trajnostnega in vzdržnega razvoja v korist mestnega prostora in meščanov od strateških odločitev do izvedbe. Takšna idealizirana vloga mestnega arhitekta pa je v danih družbenih razmerah skorajda utopična. V sedanji praksi mestnega arhitekta pri nas običajno »ustanovi« občinski svet na predlog župana, možno pa je, da sorodno delovno mesto in osebo v okviru svojega kabineta določi kar župan sam (nekaj podobnega se je zgodilo v novomeškem primeru). Tudi če institucijo mestnega arhitekta ustanovi občinski svet, je ta praviloma neposredno podrejen županu, ki ga edini lahko imenuje in razreši, in je vezan izključno na njegov mandat. To pa pomeni, da je v takšnem kontekstu institucija mestnega arhitekta v prvi vrsti politična in šele potem strokovna. In tako lahko v skrajnem primeru celo pridemo do situacije, ko je mestni arhitekt samo podaljšana roka oblasti, ki onemogoča svobodno strokovno delo, če to ni v skladu z interesi vodilne garniture neke občine. V takšnem primeru je potem bolje, da mestnega arhitekta sploh ni in da njegovo vlogo opravlja bodisi občinska uprava bodisi pooblaščena strokovna organizacija. V obstoječi »strankokraciji« praktično ni politične opcije, ki bi se možnosti nadzora nad mestnim arhitektom kar v naprej odpovedala, tako da je bolj kot od politične usmeritve odvisno od osebnostnih lastnosti vpletenih, v kolikšni meri bodo dejansko zagovarjali strokovna izhodišča ter širši javni interes.

Tudi če pustimo črne scenarije v zvezi z mestnim arhitektom ob strani, nam mora biti pred njegovim »ustoličenjem« vsaj približno jasno, kaj v mestnem prostoru sploh hočemo. Od tega je odvisno, kakšne naloge in pooblastila so mu lahko poverjena in ali bo res lahko deloval strokovno ter v korist trajnostnega razvoja mesta in čim širšega kroga meščanov. Iz dosedanjih aktivnosti novih mestnih oblasti pa zaenkrat težko razberemo jasno vizijo. Smele odločitve mestne občine, da kandidira za kulturno prestolnico Evrope (sicer v povezavi z Mariborom) in hkrati tudi za najbolj urejeno mesto v Evropi, delujejo v danih razmerah kar nekako nadrealistično. Človek se vpraša, če ti ljudje res še nikoli niso šli iz države in v živo videli kakšnega res kulturnega in urejenega mesta. To je skoraj tako, kot da bi se Mama Manka prijavila na tekmovanje za mis sveta. No, saj se čisto prijetno sliši, da bomo na ta račun podprli kulturno dediščino, promovirali novomeško arheologijo, obnovili Narodni dom, podprli avantgardno gledališče in drugo kulturno dejavnost itd. Prav gotovo so med njimi tudi kakovosti evropskega formata. Ampak vseh sledi desetletij zanikrnosti prav na področju kulturne podobe mesta se žal ne da odpraviti smo s politično akcijo. Za to je treba zasnovati celovit proces prenove.

Seveda je prav, da je volja in da smo ambiciozni, vendar pa moramo biti tudi realni. Medtem ko na eni strani lebdimo v oblakih, se nam na drugi strani v mestnem jedru dogajajo »cvetke«, kot so posek drevja na brežini Krke pri »Vagonu« v Kandiji, slavna ograja ob Upravni enoti, nekakšen vaški oder z leseno lopo na zelenici med Kastelčevo in Rozmanovo, neurejeno pristanišče na Loki, parkiranje ob Krki pri razpadajoči mitnici ob lokaciji nekdanjega mostu v Kandiji in na Loki, vedno bolj nemogoči izveski na Glavnem trgu (Intelekta, Glasbena delavnica Lipičnik itd.), jambori ob Rotovžu brez zastav, polomljena in neobnovljena urbana oprema, kopice nepobranih smeti itd. itd. Ob vsem tem bi lahko rekli, da v našem mestu ne potrebujemo zgolj mestnega arhitekta, ampak že kar nekakšnega mestnega arhitekturnega oz. prostorskega policaja, ki bi zadeve sankcioniral že kar na kraju »zločina«.

Sicer bi težko dali roko v ogenj, da bi nas ustanovitev institucije mestnega arhitekta res z gotovostjo popeljala v mestna prostorska in kulturna nebesa. Vendar pa izkušnje kažejo, da če ni nikogar, ki bi bil posebej zadolžen za mesto in njegovo podobo, gredo stvari same po sebi v vse prej kot kulturno smer. Primerov dobrih praks je v svetu in tudi pri nas veliko. Torej bi veljalo razmisliti – predvsem pa ukrepati!

Mitja Simič, foto Boštjan Pucelj

Objavljeno v Kolumna Oznake: