Karla Suarez: Na Kubi se pod vsakim kamnom skriva pisatelj ali glasbenik

intervju.jpgKarla Suarez, kubanska pisateljica, živi v Rimu, po izobrazbi je inženirka računalništva, svoje poslanstvo pa je našla v literaturi. Literarnozgodovinsko jo umeščamo med kubanske pisatelje v izseljenstvu. V svojem pisanju se navezuje na svojo domovino Kubo in v fiktivno zgodbo vnaša prvine kubanske realnosti. Tako je tudi v romanu Tišine (Založba GOGA, 2006, prevod Veronika Rot), v katerem obenem z odkrivanjem življenja in duše glavne junakinje odkrivamo tudi Kubo devetdesetih let, propadanje nekega družbenega reda in vrednot zaradi vse večje ekonomske krize.

Ste Kubanka, živite v Parizu, ste diplomirana inženirka računalništva in se posvečate pisanju.

Moja ljubezen do literature in moja nagnjenost k pisanju izhajata že iz otroštva. Odrasla sem obkrožena s knjigami, moja mati je bila profesorica literature in doma so vsi veliko brali, jaz pa sem si, raje kot bi brala, izmišljala zgodbe in jih pisala, čeprav nisem sanjala o tem, da bom postala pisateljica, pisanje je bilo zame nekaj, kar se mi je dogajalo povsem naravno. Poleg tega pa je obstajala še moja strast do matematike in mislim, da sem si bolj predstavljala prihodnost kot znanstvenica v kakšnem centru za raziskave. Zato sem dejansko na univerzi vpisala študij elektrotehnike, vendar pa nikoli nisem nehala pisati. Pravzaprav sem se, ko sem bila že nekaj časa na univerzi, začela spraševati, kaj sploh počenjam tam, in tako sem začela obiskovati literarne delavnice in sodelovati na meduniverzitetnih srečanjih po državi. Po diplomi sem nadaljevala obe dejavnosti: literaturo in računalništvo.

Tišine so vaš prvi roman. Izšle so leta 1999 in prejele prvo nagrado na natečaju za najboljši roman založbe Lengua del Trapo. V španskem časopisu El Mundo so roman vključili v seznam desetih najboljših romanov tistega leta. Kako so bile Tišine sprejete v Evropi, kakšna je bila njihova usoda – nagrade, prevodi, sprejem kritikov in bralcev … Kaj je uspeh romana pomenil za vas?

Pomenil mi je ogromno, saj so bile Tišine pravzaprav moja prva objavljena knjiga. Imela sem sicer knjigo kratkih zgodb, ki sem jih napisala prej in je izšla na Kubi skoraj istočasno kot Tišine v Španiji, le da sem jaz najprej videla roman. Ta nagrada in objava v Španiji sta zame pomenili resen vstop v literarni svet. Roman je bil dobro sprejet in je do sedaj preveden že v francoščino, italijanščino, portugalščino in nemščino, poleg tega pa so me tudi začeli vabiti na razna mednarodna literarna srečanja. Lahko si predstavljate, da sploh nisem mogla verjeti, da se mi bo kaj takega zgodilo že ob prvi knjigi. Zame je bila to neverjetna izkušnja.

Roman bi lahko povzeli takole: Tišine so zgodba o dekletu, ki v obdobju odraščanja razkriva družinske laži. Življenjske izkušnje, ki jih zaznamuje odkritje prijateljstva, ljubezni, spolnosti in bolečine, pa jo postopoma odmaknejo od njene družine in jo silijo k zatekanju v samoto in tišino. Jezik, ki ga uporabljate, je zgoščen, jasen in neposreden. Toda resnična zgodba je napisana med vrsticami. Kako bi jo razložili in strnili vi sami?

Tišine ne pripovedujejo moje osebne zgodbe, gre za življenje junakinje, s katero imam veliko skupnega, ker pripadava isti generaciji, vendar pa njena družina ni moja družina in stvari, ki so se ji zgodile, se niso zgodile meni. Želela sem si opisati življenje tega dekleta, ki se v toku romana razvije v žensko, z vsemi negotovostmi, ki jih odraščanje prinaša, in želela sem si, da bi na neki način prelila v besede čas, ki sem ga doživela, Havano, kot sem jo doživela, čeprav ponavljam, junaki in dogodki romana so plod fikcije. Tišine opisujejo skoraj tri desetletja življenja neke predstavnice moje generacije, v njih so zajete vse spremembe, ki so se zgodile na Kubi konec osemdesetih let, in to, kaj je za ljudi pomenila zrušitev socialističnega bloka. Vzela sem družino, skozi katero sem hotela opisati številne družbene probleme moje dežele: vojak v družini, tujec v družini, rasizem, homoseksualnost in laž. Ta družina je v majhni meri lahko odsev družbe. Vendar pa je vse videno skozi oči nekoga, ki odrašča, posameznika, ki se šele oblikuje. Želela sem si tudi, da bi v knjigo prenesla skrito Havano, ki se ne pojavlja na televiziji, svet določenega dela mladine z njihovo glasbo, ogromnimi količinami alkohola, drog, njihova hrepenenja, predvsem pa njihovo zbeganost.

Je glavna junakinja podobna vam?

Skupnih nama je veliko stvari, vsaj s tisto Karlo, kakršna sem bila pred nekaj leti, ko sem bila njene starosti. Le da so bile najine odločitve popolnoma drugačne, jaz nisem bila nikoli pri miru in v tistem obdobju še toliko manj. Moj temperament potrebuje gibanje. Podobni sva si v načinu razmišljanja, vendar pa se na določene stvari ne odzoveva na enak način. Ona je ostala v Havani, jaz sem odšla. Skratka, nisva ena in ista oseba, lahko pa bi bili prijateljici.

Knjiga se začne takole: Živeli smo v hiši moje babice, v velikem stanovanju, polnem sob z različnimi svetovi: babičinim, samske tete, strica maserja in nas treh, preden se je Očka preselil v dnevno sobo. Deklica spoznava vse te svetove, zaprte znotraj njenega doma: svet razočaranja svoje mame, nevrotični svet svoje tete, homoseksualni svet svojega strica, svet laži svojega očeta. Vezi, ki obstajajo med družinskimi člani, so krhke, na milost in nemilost prepuščene naključnosti. Zakaj?

Kakšen sociolog bi na ta zakaj znal odgovoriti z boljšim zato. Jaz vem le to, da so medosebni odnosi vedno zelo zapleteni in da ima sobivanje, tudi med ljudmi, ki se imajo zelo radi, svoje vzpone in padce. Vedno obstaja potreba, da se poiščejo točke ravnotežja ali sklenejo življenjski dogovori. In to se dogaja tudi tej družini, ki živi s svojimi “notranjimi dogovori” in se skuša ohraniti v ravnotežju, ki je pogoj za znosno sobivanje. Težava je v tem, da jih je preveč, v isti hiši živijo tri različne generacije (to je na Kubi, kjer je veliko težav s stanovanji, zelo pogost pojav), in v tem primeru je dovolj, da gre narobe le kakšna malenkost, da vzplamti ogenj in nastopi verižna reakcija.

Bistvena značilnost glavne junakinje in ostalih likov v romanu je njihov kruti eksistenčni boj. Boriti se in preživeti sta izziva. Se za tem skriva določena življenjska psihologija?

To je precej razširjena psihologija, predvsem takrat, ko imaš dvajset let. Le da so to v zgodbi, ki jo roman pripoveduje, v okoliščinah, v katerih junaki živijo, dejanske in konkretne težave: kaj jesti?, kam oditi?, kaj storiti?, čemu služi naziv inženirja, če ne zaslužiš dovolj za preživetje? itd., itd., ta eksistenčni boj je podvojen, potrojen, dokler ne napolni vseh kotičkov bivanja.

Glas glavne junakinje je na začetku nedolžen, vendar sčasoma, ko spoznava polovične laži oziroma absolutne resnice ljudi in sveta, otrdi. Svet, ki ga opazuje, je kaotičen, ljudje neuravnovešeni in neprilagodljivi. Svet in človeštvo se zdita obsojena na propad. Roman je prepojen s pesimizmom, obenem pa tudi z neverjetno življenjsko slo in s humorjem. Gre za portret Kube in njene osamitve?

intervju.jpg

Gre za portret določenega dela določene generacije v določenem obdobju Kube. Po zrušitvi Sovjetske zveze in ostalih socialističnih držav, ki so praktično vzdrževale kubansko gospodarstvo, je Kuba zapadla v krizo, ki se jo je poimenovalo “posebno obdobje”, in bilo je zelo posebno, saj je primanjkovalo čisto vsega. Moji junaki in jaz smo imeli kakšnih dvajset let v tistem obdobju in prav zares nismo mogli biti zelo optimistični, saj je vsak dan zmanjkalo kaj drugega ali pa še več ur ni bilo elektrike. Na srečo je življenjska energija odvisna od vsakega posameznika in ne od produkcijskih planov ali napak oblasti, in le ta poganja moje junake naprej. Ne vem, ali so to Karibi ali sonce, toda resnica je, da so na Kubi, in to kljub vsem težavam, ki smo jih od nekdaj imeli, ljudje zelo vitalni, in mislim, da edino smeh še ni na kvote, sama sreča.

Roman poteka v Havani. Gre za Havano osemdesetih in devetdesetih let, Havano v krizi. Ali obstaja vzporednica med notranjo razsutostjo junakov in razpadanjem mesta, v katerem živijo?

Seveda. Zgodovinska situacija ima zagotovo močan vpliv pri oblikovanju številnih likov. Na primer nekdo kot Štiri, ki je šel študirat tehniko, poln iluzij in misleč, da ga čaka bleščeča prihodnost (ki je bila tej generaciji obljubljena), ko pa je študij končal, je ugotovil, da je njegova plača minimalna, pa čeprav dela na dobrem kraju, da je bolje biti natakar v hotelu, kjer služiš v dolarjih, kot pa da si inženir. In tako se mora Štiri odločiti za drugačno prihodnost. Vse zunanje krize vplivajo na življenje ljudi, pa čeprav se včasih zdi, da ne gre za neposreden učinek. Glavna junakinja se, na primer, v nekem trenutku odloči, da se bo zaklenila v svojo sobo, da bo ostala ločena od tistega, kar se dogaja zunaj v mestu, toda vseeno to, kar se dogaja, pride do nje prek njene družine, prek življenja njenih prijateljev in še bolj konkretno s praznim želodcem in električnimi mrki. Kriza družbe zmeraj odseva v njenih posameznikih in meni se zdi bolj zanimivo opisovati življenje teh posameznikov, se osredotočiti nanje, da bi prek njih prenesla neko splošno sliko.

Naslednja pomembna tema je nostalgija, hrepenenje po nečem izgubljenem, česar ni mogoče več dobiti nazaj. Še ena metafora?

Čeprav smo vsi ljudje nagnjeni k nostalgiji, v tem primeru ne gre za nobeno metaforo. Junaki so pred krizo živeli bolje.

Mislite, da so se izgubili veliki revolucionarni ideali, utopija, da se je etično in estetsko mišljenje znašlo v krizi? Kakšna je pri tem vaša vloga kot pisateljice: pisati zgodbe, razčlenjevati duha svojih junakov, da bi odkrili skrite vzroke, ki jih vodijo, da ravnajo, kot ravnajo, ali pa morda način protesta proti apatiji, neobčutljivosti, divjemu materializmu sodobnih družb?

Ne verjamem, da se je utopija izgubila, vsak ima svoje utopije, toda veliki ideali se spreminjajo, tako kot se spreminja čas. Sanje in ideali se oblikujejo na osnovi časa, v katerem živimo, svet 21. stoletja ni enak tistemu v šestdesetih letih 20. stoletja. Literatura nudi prostor za refleksijo o vsem tem, in čeprav včasih temeljni cilj ni ravno ta refleksija, pa na zaveden ali nezaveden način, ko se lotiš pripovedovanja o junaku, ki živi v določenem obdobju, vse pride na dan. Mene zanima pripovedovanje zgodb in, kot ste pravilno uganili, razčlenjevanje duha mojih junakov, da bi morda, kar tako mimogrede, bolje razumela človeško vrsto.

Se strinjate s sklepom, do katerega so na nedavnem kongresu prišli sodobni hispanoameriški pisatelji: Sodobna družba je kaos, živi od kaosa, poveličuje kaos in se v njem materializira, zatorej so vse družbene strukture in vse, kar iz njih izhaja, vključno s katerim koli človeškim ustvarjanjem, prežete s kaotičnostjo in izhajajoče iz kaosa.

Mislim, da je bilo od nekdaj bolj ali manj tako, zadostujeta že dva človeka, pa smo že v kaosu. Vsakega doleti kaos obdobja, v katerem živi. Temu zaključku bi jaz odstranila besedo “sodobna”, pa bi se kar strinjala.

Mislite, da je eden od vzrokov za velik uspeh sodobne kubanske literature tudi posebna družbenopolitična situacija, v kateri Kubanci živijo – naj bo na Kubi ali zunaj nje?

Ja, čeprav ni edini, to je le eden izmed vzrokov. Kuba je dežela, ki je zanimiva zaradi svoje družbenopolitične situacije in včasih vzbuja zanimanje samo zaradi tega, kar je za umetnika, kot za katerega koli posameznika, polnega dvomov, lahko zelo moteče.

Romani, ki so “zažgali” v Evropi, imajo na prvi pogled nekaj skupnih sestavin: družbenopolitična kritika, seks in afrokubanska magija. Gre za magičen recept ali le za zelo spretno privabljanje pozornosti “pustih” Evropejcev?

Vse je mogoče, kot vedno, je vse mogoče. Nerada posplošujem. Politična situacija, seks in afrokubanska religija so del življenja na Kubi. Potemtakem se mi v bistvu ne zdi, da bi po vsej sili, če ustvariš roman s temi sestavinami, moral biti edini motiv privabljanje pozornosti Evropejcev, temveč želja po opisu neke realnosti, neke vsakdanje zgodbe. Mislim, da gre predvsem za to, da so se v nekem trenutku začeli pojavljati sodobni romani, ki so obravnavali te teme, ki jih Evropa ni poznala, in zato je prišlo do nekakšnega odkritja. Založniki so hitro, saj niso neumni, pograbili priložnost in nekateri pisatelji tudi, saj so ugotovili, da je to pot do uspeha. Pa so se lotili dela, prvi iskanja rokopisov, ki bi vsebovali te teme, drugi pa pisanja o njih. Rezultat je ta, da imamo danes dobre in slabe romane, pa saj literatura je kot kuhinja: z enakimi sestavinami lahko narediš mojstrovino ali pa packarijo.

Kaj vam pomeni Kuba – kot domovina in kot literarna tema?

Odkar se zavedam, sem doživljala pretirano rabo besede domovina. Nimam pojma, kolikokrat na dan se izreče tam, in zato jo zelo nerada uporabljam. Zato je Kuba moja dežela, kraj, kjer smo se rodili jaz in moji starši. Kraj, ki ga imam rada in s katerim me veže veliko stvari, saj sem tam rasla, tam je moja družina, mnogi prijatelji in na kupe zgodb na vseh možnih krajih. Poznam skoraj celo deželo, saj sem kot otrok najprej s starši, kot najstnica pa s prijatelji prepotovala otok po dolgem in počez. In v meni vzbuja navdušenje, zdi se mi, da se tam dogajajo nenavadne stvari in da povsod lahko skleneš prijateljstva. Morda se mi zato zdi prav poseben kraj. Na Kubi so medčloveški odnosi zelo močni, in to je nekaj, kar te zaznamuje, in če si daleč, to pogrešaš. Kot literarna tema je Kuba zelo zanimiva in zelo bogata, čeprav jaz Kube nikoli nisem hotela narediti za protagonista svoje zgodbe. Bolj me zanima življenje oseb, naj oni postanejo protagonisti. Moj prvi roman poteka v Havani, prizorišče je torej mesto. V drugem romanu protagonistki ne živita na otoku, toda Havana je kot prikazen, ki blodi po celotni zgodbi, saj je eden od notranjih konfliktov junakinj prav oddaljenost. V tretjem romanu, ki ga trenutno pišem, se vračam v Havano. Torej, vidite, kot literarna tema je Kuba izredno rodovitna, je kraj, kjer se proizvajajo zgodbe, poleg tega pa je zame kraj, ki ga najbolje poznam.

Veronika Rot, foto Danijel Mordzinski

Objavljeno v Intervju