Dijaška lupa: Leva scena

smrkedijaskalupa.jpgČas je hecna stvar. Beži pred dobrim in ljubimka s slabim. Mine, ko nam je lepo, traja, ko se valjamo v blatu. Zahrbten je. Zloben je – že ob rojstvu nam obljubi, da nas bo pokopal. Brezobziren je, le nase gleda – vendar ne vedno, saj se na srečo kdaj tudi ustavi. Ustavi se za posameznika ali pa za cel svet. Ustavi se za staro mamo, ko vnučke postreže s potico, ali pa za Busha, ko se namaka v svoji naftni kopeli. Ustavi se za petdeset let, kot na Kubi, ali pa za en mesec, ko se cel svet podi za nogometno žogo. Za kakršne koli postanke se že odloči, pričara nam trenutke, za katere živimo(¡Ay Cuba!). In to so trenutki, ki so vredni prostora ali v srcu ali pa vsaj na naslovnicah.Tisti, ki vam pomenijo več, ostanejo in vi jih čuvate. Drugi, ki več ljudem kaj pomenijo, končajo v kiosku ali pa na spletu ter se tam razredčijo v poplavi podatkov, pa čeprav so včasih vredni, da bi jih znova poskusili približati ljudem. In tu pa tam se najde kak človek, ki se tega loti. To že samo po sebi ni preprosto, še posebej pa ni, če si vrtnar in če tvoj park cveti le enkrat na mesec.
Stvar je torej naslednja: lahko se lotim stvari, ki so aktualne in bodo, ko bo tale stvar objavljena, že zbledele, ali pa začnem v zasanjanem tonu razglabljati o večnih temah, kot so ljubezen, sreča, trpljenje, smrt, sosedski spori s Hrvaško, (slovenski) nogomet, slovenska majhnost, slovenska ksenofobija, slovenska politika, Bush, vreme, katastrofe (kjer se spet pojavi slovenski nogomet), krutosti kapitalizma, vrednote nekega časa itd. Lahko pa vas s tem sploh ne bi moril in bi preprosto povedal, kar mislim:

Slovenska scena je šit. Od Lendave do Kopra, od Metlike do Kranjske Gore, od televizije do obcestnih jumbo plakatov in od Atomik harmonika do Zablujene generacije – vse je šit. To je moja resnica in potrudil se bom, da bo postala tudi vaša. V kolikor je ta trud sploh potreben, saj ne dvomim, da bi znala svojo bednost scena dokazati kar sama.

No, pa poglejmo, kaj imamo. Imamo kup veteranov, ki najbrž nikoli ne bodo izginili s tapete. Za to bi seveda moral obstajati tehten razlog, ki pa ga nekako ni. Tako se na TV vedno znova pojavlja Domicelj, in sicer samo zato, da dvakrat reče pizda in enkrat rit, in če je voditelj dovolj velik kreten, da se nasmehne, se zasmeje celo publika. smrkedijaskalupa.jpg

Nesmrten postaja tudi Mario, za katerega nekaj časa sploh nisem vedel, da je še živ, vendar pa ga očitno še vedno lahko slišimo in vidimo v nedeljo zvečer. In to najbrž samo zato, da pokonci ostanejo le upokojenci, »mravljice« pa gredo lepo spat in tako v ponedeljek vse spočite pridejo na delo. No, slovenski Oprah je dobil konkurenco in s Katarino že tekmujeta, kdo zna bolje prekrižati noge.

Tu je še Tisto večno nedeljsko popoldne, ki je bilo sprva z Žrebci, s »svežim« Ladom, »vročo« Anjo in Lonley planetom še kar zanimivo, zdaj pa z vsako oddajo izgubi 1° C in tudi Ladov prisrčni element – »nothing happened face« nas ne pogreje več. Smo pri -188° C.
Kar se tiče veteranov, je opazno tudi dejstvo, da so začele od mrtvih vstajati narodno-zabavne oddaje, za katere očitno ni rešitve. Proti glasbi nimam ničesar, kot zavedni Slovenec jo jemljem kot ohranitve vredno tradicijo, vendar pa imajo ljudje na televiziji več kot očitno težave z dojemanjem avtentičnosti. Gostilno, nedeljo in »govejo muzko« so vzeli iz naravnega okolja in iz vsega skupaj naredili nekakšen živalski vrt, katerega v gala obleke oblečena oskrbnika (beri voditelja) s svojimi nenaravnimi nasmehi naredita še trikrat bolj kičasto-gnusnega. Da ne omenjam, da je vse skupaj podobno kot plastični lunaparki že 20 let iz mode.

Da je nacionalka v krizi, se sicer ve že odkar je izgubila pravice za prenos lige prvakov, vendar pa tudi ostali niso nič boljši. Ali pač? 24 ur so kar v redu – poročajo ravno prav sproščeno, imajo zelo »informativno« vremensko napoved, včasih celo zastavijo kako neprijetno vprašanje … Vse lepo in prav, če se jim ne bi vsake toliko časa zalomilo. Večinoma se to zgodi voditeljema ali pa jih v zadrego spravijo »tehnične težave«, ponavadi posledica človekovih napak. Ne rečem, da to ni človeško, je pa neprofesionalno. Šit.

Radio – ga sploh še poslušamo izven avtomobilov? – Saj tam je tudi najbolj uporaben, poročila o prometu so vedno dobrodošla, tudi novice nasploh so v redu, pogosto celo ujamemo kak dober komad. Še posebej na račun tega, da tujo glasbo vrtijo podnevi, naše domače sranje pa ponoči, ko itak vsi spimo.

Morda še ni povsem upravičeno, da sem našo glasbo imenoval sranje, in morda bo, čez nekaj vrstic.

Kaj imamo? – Imamo Atomik harmonik (bolj ali manj preteklost), Lepega Daso (sedanjost) in kar lepo število »wanna-be« podobnih, ki zabavajo s poskočnostjo in plehkimi besedili, ki igrajo na prvo žogo. In ravno plehkost da nečemu največkrat status sranja, pa čeprav se imajo ljudje še tako fino.

Imamo en kup bejb, ki se na odru vedno znova slačijo, vendar nikoli slečejo. Razen oblin nimajo ničesar. Zraven štejem tudi Omarja, Anžeja, Kumra in podobne.

Imamo »underground«, kjer imajo ljudje dejansko kaj za povedati, pa so pregloboko, da bi se jih slišalo. To je neskomercializiran svet, ki je nastal zaradi splošne želje po komercializaciji. In veterani tega sveta pravijo, da jim ni do denarja, slave, da so srečni brez stika z glavnim odrom … Pri tem se težko izognem misli, da tako pravijo le zato, ker so zamudili zadnji vlak. V redu scena, vendar na prvi pogled neopazna. Ne pomaga.

Imamo – da ne pozabimo – Big Foot Mamo, Siddharto, Elvis Jacksone, ki so uspeli brez plehkosti, brez slačenja, z glasbo in besedami. Kar se tega tiče, obvladajo, vendar pa iščemo negativne stvari. Rekel bi, da so preveč mlačni. Zato so pa tudi uspešni. Slovenci imamo radi »mlačneže«. Enako je s Pahorjem. Nič kontroverznega, nič šokantnega, sama normala; vi, ki ste carji, skačite na pol nagi po odru! Vi recite vladi, predsedniku in Bogu, da naj …! Pa nič.
Na koncu se obrnem na raperje, rešite nas. Ah, sanje. Klemen2 je kritiziral keš pičke, pa je sam postal ena. Vse kar ima Trkaj, se večinoma tiče samo njegove lastne riti. Murat & Jose sta povedala svoje, nas podučila in poniknila. Čukur tudi samo o sebi naklada. Nikolovski, N’Toko, ki imata pametne, pa sta za zabite množice neslišna, da ne rečem prepametna. Spet nič!

In tako ste prišli do dna in vprašali ste se, kaj nam sploh preostane. Tujina? – Ah, saj v samem bistvu niso nič boljši. Vseeno bi se nam splačalo naužiti se tuje glasbe, dokler nam je ne prevedejo v slovenščino in bomo namesto Erosa poslušali Jerneja Kuntnerja … Res … Lahko pa tudi pozabite na tale članek, ga preprosto zavrnete, češ, o okusih se ne razpravlja (čeprav se sploh ni), in poslušate, kar vam pač prija, ter se ne obremenjujete s črnimi madeži, čepečimi na vaših izbrancih. Every rose has it’s thorn. Ali pač ne? – Morda se vam v življenju splača poiskati vsaj eno brez …

Jurij Smrke, foto Boštjan Pucelj

Objavljeno v Kolumna