Tegale naslova si nisem izmislila jaz, ampak avtorji (ali avtorice) kampanije proti nasilju v družini na tujem. Bil je natanko pravi za to, kar mislim, čeravno se nasilje v družini ne dogaja samo med tistimi, ki nosijo poročne prstane. Ampak velikokrat se in še vedno sem pod vplivom poročila o zločinu v eni od naših vasi, kjer je mož pred očmi otrok ubil nekdanjo ženo in njena starša. In tudi v eni od čakalnic je nekdo pustil na mizi Slovenske novice, ki na prvi stani poročajo o strahotah po dolini Šentflorjanski. Ker so napisi tako veliki, da jih lahko vidi tudi napol slep, jaz pa podzavestno berem vse, kar je v mojem vidnem polju, sem na polovici prve strani prebrala, da je ženska, ki sem jo poznala kot deklico, dobila eno leto zapora, ker je zabodla partnerja. Potem se je začel med čakajočimi pogovor, eni so bili na strani ženske, drugi so bili modro tiho, tretji so sočustvovali z ubogimi otroki. Vmes sem izvedela še nekaj podrobnosti o živčnem upravljalcu stroja, ki je pospravil tri ljudi in sebe ter tako za večno zaznamoval svoja sinova.
Od nekdaj največ fizičnega in drugačnega nasilja doživljajo šibki, otroci in ženske. Nad njimi se, tudi v času vojn, izživljajo dedci (iz zadnjih balkanskih vojn je znana samo ena mučiteljica, te dni prihajajo k nam novice o spolnih sužnjah, ki jih je za potrebe svoje vojske uporabila japonska cesarska armada in so bile iz Kitajske, Filipinov, Koreje, Burme, Indonezije, celo Nizozemke so bile vmes; preživelo jih je samo 60 000, torej je bila številka nekajkrat višja). Te dni v Kanadi sodijo moškemu, ki je ubil 49 žensk. V Gvatemali so jih leta 2006 ubili 2000, pa je menda to že tradicija, saj so v deželi Majev nekdaj žrtvovali device. Menda se tam tisti, ki se s posiljenim dekletom poroči, izogne kazni. Največ nasilja nad ženskami je v državah, kjer je družba mačistična, kjer vladajo patriarhalni odnosi.
Po ugotovitvah strokovnjakov so nasilneži največkrat tisti, ki se ne morejo uveljaviti drugje kot doma, ki so nerealizirani. V službi in družbi so ponižni, prijazni, doma pa so gazde. To seveda ne velja samo za “navadne” ljudi, najbrž bi bili presenečeni, če bi kdo raziskal in objavil podatke o nasilju, ki se dogaja v “finih” družinah. Ampak do teh je še teže priti, kot do drugih, ker je vešče zamaskirano za polakirano fasado. In tudi se nasilje ne konča zmeraj z modricami: lahko je tudi finančno, tudi besedno in še kakšno. Tudi pri nas so še vedno sledi patriarhalne vzgoje, saj marsikdo  v zakonu ali zvezi trpeči ženski pravi, naj potrpi. In okolje ima tudi svoje plašnice in merila. Spomnim se nekoga, ki je bil psihično nasilen nad ženo, pobral ji je tudi ves denar, čeprav je zaslužila več kot on. Na zunaj je bil fin ko marela, nekdo mi je rekel, da ne more biti slab, saj ne pije in ne kadi. Za neko žensko, ki jo je tepel ljubi, so pravili, da jo tepe jezik (se pravi, da je preveč in narobe govorila). Kakšni kriteriji! Ob pisanju o nasilju nad ženskami se te dni možakarji v pismih bralcev pritožujejo, da žrtve družinskega nasilja niso samo ženskega spola, eden zahteva mednarodne raziskave in toži nad feminizirano justico, ki da drži z ženskami. Pa saj je vendarle jasno eno: upreti se moramo nasilju, to pa je vedno nasilje močnejšega nad šibkejšim, pri čemer je moč zlasti fizična, lahko pa tudi drugačne vrste.

Velik delež vzrokov za nasilje izvira tudi iz alkoholizma, ki seveda ni samo domena moških. Ampak pri njih, tako pravijo, se posledice le-tega kažejo v potenčnih težavah. Potem so krive ženske in zaradi tega hodijo naokoli z modricami, ker da so padle po stopnicah ali so jih udarila vrata. Saj se katera tudi zateče po pomoč, a kaj, ko ta navadno ni učinkovita. Brez denarja in z otroki se le v najhujših primerih lahko skrije v varno hišo za nekaj časa, če je tam prostor. Namesto da bi odstranili nasilneža, se mu mora umakniti žrtev. Najpogumnejše (ali najbolj obupane) žrtve se podajo na težko pot ločitve. Najceneje jo odnesejo tiste, ki nimajo otrok, in prepustijo možu vse premoženje, pridobljeno v zakonu, in gredo po svetu s culo v roki, četudi so “nosile cegu na plato”. Pa še te znajo kaj doživeti, saj je vendar tudi žena del možakove lastnine. Odvzem le-te, četudi je živa roba, pa nekateri ločenci težko prenesejo. Boste rekli, da ne? Čemu pa je potem največ umorov eno leto po ločitvi?
Premalo se govori in piše o tem, premalo se naredi za šibke. Premalo je varnih hiš, premalo podpore ustanov, premalo vzgoje za svobodnega in samozavestnega človeka, preveč formalizma in tihe podpore nasilnežem. Ko si globoko in prepuščen sam sebi v temačnih labirintih nasilja, četudi je “le” psihično ali verbalno, je težko najti Ariadnino nit. Nič nimam proti, če jo pomagamo najti tudi moškim, če je to treba.
Nisem prepoznala podobe obsojenke na naslovni strani črnih novic, samo po imenu in priimku sem domnevala, da je na fotografiji ona s svojim lepim sinom. Spremenila se je, iz lepega dekleta je postala utrujena, stara ženska. Odsedela bo eno leto, verjetno so ugotovili posebne okoliščine, v katerih je storila strahotno dejanje. Tudi zato sem na koncu rekla, da bi bilo dobro premisliti, kakšen je “izplen” obeh zločinov: na eni strani so majhni otroci brez matere in očeta ter starih staršev, ranjeni v dno duše, na drugi en sam mrtev moški.
Saj nič ne namigujem, ampak tako je.

Barica Smole, foto Boštjan Pucelj