Ko živahno ptičje petje, brstenje mladih cvetov na drevju in topel spomladanski vetrič izvabijo sprehajalce in ljubitelje narave na prosto, da se hitijo nastavljat sončnim žarkom, posedat po klopicah in opazovat lahno valovanje Krke, se kar samo od sebe zastavlja vprašanje, ali bi bilo meščanom mogoče ponuditi še več: več narave, več sprehajalnih poti, več prostora za kakovostno preživljanje prostega časa. Dobro je znano, da geografija razgibanih gričev z mestnima gozdičema in predvsem reka, ki nežno ovija naše staro mesto, ponujajo skoraj neverjetne možnosti – za atraktivno, zeleno okolje, ki polno diha z naravo; za mesto, kamor lahko brez zardevanja povabimo zahtevnega sonarodnjaka ali razvajenega tujca.

Izkoriščanje tega potenciala je v prvi vrsti povezano z ustrezno ureditvijo dostopnosti: minimalna infrastruktura, ki obetavna območja na nevsiljiv način spreminja v javne površine, kjer se je prijetno zadrževati. V Novem mestu smo v zadnjih letih z inteligentnim načrtovanjem in oblikovanjem, ki ni bilo povezano z velikimi stroški, v resnici pridobili nekaj izjemnih površin: omenimo na primer Evropark, ureditev novih sprehajalnih poti ob obeh Krkinih bregovih (sprehajališče Primičeve Julije, podaljšek Župančičevega sprehajališča proti Bršljinu) ter ureditev poprej nemarno zaraščenega brega pod staro porodnišnico. Vse to so bili v finančnem smislu nezahtevni posegi, z vidika upravičenosti pa so zadeli v polno: prostori imajo vse več »uporabnikov«. Razpoložljiva infrastruktura tako v resnici spreminja kulturne vzorce vedenja meščanov – in težko bi se našel kdo, ki bi si upal trditi, da so te spremembe negativne.

***

Zavest o tem, da kakovostno načrtovanje lahko pripomore k dvigovanju bivanjskih standardov, je gotovo vodila tudi snovalce načrta, da bi bregove Krke v starem mestu v celoti prepredle sprehajalne poti. Od načrtov do uresničitve pot ni vedno enostavna, zato je v Parku nekega cvetočega maja izšla javna pobuda za ureditev poti Od mlina do mlina. Pot je bila mišljena kot prvi korak k rešitvi celotne poti ob severnem bregu: povezala bi Seidlov mlin (pod »Kuglom«) s tistim pod Gimnazijo. Predlog, ki se tedaj ni zdel utopičen, se je glasil takole: »Predlagamo odprtje poti »od mlina do mlina«, ki ji manjka le še nekaj malega. Korak, dva, in čudovita sprehajalna pot ob zeleni Krki – s pomladno dišečim Ragovim logom na drugi strani – bo prehodna …« (iz javne pobude Parka, maj 2004, št. 7, str. 8).

Zgodilo se je drugače: noben korak ni bil odmerjen, tudi ni bilo storjeno »nekaj malega« in po dveh letih je bilo mogoče zapisati le, da »pot ni postala prehodna, nasprotno, breg je postal še manj dostopen, romantični jez pod Kuglom pa je že dolge mesece spremenjen v neurejeno, neugledno gradbišče« (Razglednica s severnega mestnega brega, Park, april 2006, str. 14). Preštevamo konec tretjega leta od prve objave pobude in »razglednica« se ni spremenila niti za odtenek. Izkazalo se je, da v novomeški občini legitimne pobude, katere izvedba je enostavna in poceni, ni mogoče hitro uresničiti, in da občina javnega interesa ni sposobna nadrediti interesom posameznikov, ki rečne bregove delajo zasebne. Ne le da pobuda ni bila uresničena, stanje se je v treh letih precej poslabšalo, saj je območje še bolj nedostopno, poleg tega pa tudi degradirano.

***

Oglejmo si zadevo nekoliko pobliže in navedimo akterje te žalostne zgodbe. Od Evroparka se ozka obrežna potka vije pod sodiščem in konča pred ogrado, ki onemogoča nadaljevaje poti ter sporoča, da objekt/ozemlje varuje posebna služba. Kot jasno pove Zakon o vodah, je pregrada postavljena nezakonito, saj onemogoča prost prehod. Lastnika te parcele (parc. 1562) sta Marija in Branko Suhy. Z druge strani je situacija še slabša. Novemu objektu ob jezu, nasledniku Seidlovega mlina, katerega lastnik (parc. 1571) je Aleš Wachter, se ni mogoče niti približati. Žalostna podoba izpred leta dni, ki smo je tedaj povzeli takole: »Okrog neometanega ‘mlina’ razprostirajoče se delovišče, obdano z neuglednimi ograjami in odpadnimi gradbenimi materiali«, se ni spremenila niti za odtenek.

Poklicali smo na občino in preverili, kaj se dogaja tam. Izkazalo se je, da cela zadeva stoji, še več, da ustreznega (odgovornega) sogovornika sploh ni. Medtem je občinske vrste namreč zapustil Tomaž Levičar, ki si je osebno močno prizadeval za ureditev pešpoti. Skušali smo izvedeti, ali se s tem ukvarja oddelek za prostor, vendar nam je njegova vodja Mojca Tavčar pojasnila, da zadeve njihov sektor doslej ni pokrival in se z njo torej nihče ne ukvarja. Vodja pravnega oddelka Jože Florjančič, ki smo ga klicali že lansko leto, je s problemom seznanjen in je pojasnil, da so se stvari »ustavile« zaradi zapletov z lastniki, ki se ne morejo dogovoriti glede trase poti; to je seveda znano že dolgo. Konkretno ni povedal, ali so potekale kakšne aktivnosti za rešitev zapletov z njihove strani. Zlahka je mogoče predvideti, da niso, saj smo izvedeli, da Gregor Vovko, sicer pravnik na istem oddelku, ki je bil lani zadolžen za to, trenutno ne dela na tem projektu, ker da ima druge obveznosti. K temu lahko dodamo le, da tudi pred tem očitno ni delal na tem projektu, saj nam je Vovko, ki ga je k delu sicer zavezoval sklep prejšnjega župana, že lani pojasnil, da »aktivnosti« tedaj še ni bilo, oziroma je priznal, da v letu dni ni bil poslan niti en dopis spornim lastnikom.

Obrnili smo se še na sedanjega župana Alojza Muhiča, ki je pojasnil, da je s problemom seznanjen, a da se ga doslej še niso uspeli lotiti. Meni, da bi za to področje v prihodnje moral skrbeti prostorski oddelek, in obljublja, da se bo za rešitev zavzel. Poklicali pa smo tudi na Inšpektorat RS za okolje in prostor ter preverili, ali je že kdo prijavil lastnike parcel zaradi preprečevanja dostopa do rečnega brega, saj je to po našem prepričanju v neskladju z zakonom o vodah in drugimi odloki. Helena Lovše Vrhovec z inšpektorata je pojasnila, da prijave z občine ali koga drugega ni bilo, da pa bodo zadevo preučili. Pojasnila je tudi, da po ogledu terena in ugotovitvi morebitnih nepravilnosti inšpektor lahko izreče opomin lastniku, v skrajnem primeru pa sporne objekte (npr. ograjo) na lastnikove stroške celo poruši. V vsakem primeru pa so postopki dolgotrajni. Pri dosedanjem tempu si torej prav veliko ne moremo obetati. Morda pa bo nespretni občini pri urejanju problema vendarle priskočila na pomoč avtoriteta države in kot deus ex machina zagotovila Novomeščanom, kar jim gre po zakonu?

»Lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča mora dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra /. ../ ni dovoljeno postavljati objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod …«
Zakon o vodah, 38. člen

»Lastnik objekta in naprave, ki /…/ sega do meje vodnega zemljišča, mora dovoliti prost prehod …«
Zakon o vodah, 200. člen

»Obrežni pas reke Krke mora biti prehoden in širok minimalno 10 m, razen na mestih, kjer obstajajo fizične ovire. V teh primerih je potrebno preurediti objekt ali območje, ki onemogoča javen prehod in na novo vzpostaviti javno pot …«
Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje mestnega jedra Novega mesta, 44. člen

MARIJAN DOVIĆ, foto Boštjan Pucelj