Urbana nacija

Veste, kakšna je razlika med mestno in podeželsko punco? Mestna ima v popku uhan, podeželska pa klopa.

To je trenutno edini vic, ki se ga spomnim na temo, o kateri nameravam pisati. Ker menda je velika razlika med mestnim in podeželskim. Med urbanim in ruralnim. Med uhanom in klopom. Na Discoveryju je oddaja, ki se imenuje Urban nation. Oziroma Urbanation, samo v logu je N tako dvojno poudarjen, da se vidi ta fleksibilna urbanost. Že po zvenu je urbano nekako bolje kot ruralno. Recite nekajkrat zaporedoma »ruralno«. Jezik se vam bo popolnoma zapletel. Kako šele izgovarjajo to besedo podeželski pobje. Predstavljajte si kakega, ki še pogrkuje zraven. Skoraj nalašč je nastavljena, ta beseda. Urbano … to je pa nekaj drugega. Že začne se z u-jem, ki je nasploh »kul« črka, črka krivulje, fleksibilnosti, svobodomiselnosti. In kljub r-ju, ki ji sledi, beseda krasno zdrkne z jezika. Urbano. Urbano. Urbano. Kot sprehod po starem delu mesta v novi pomladanski kolekciji, kot obisk galerije in srebanje koktajlov, kot velika sončna očala, nizek pas in viseči uhani, na katere lahko obesiš kanarčke. Urbano. Beseda s slogom.
Potem pa se vprašam – kaj točno sem jaz? Okej, študiram v Ljubljani, ampak to ne šteje, ker sem gastarbeiter. Stanujem slabe tri kilometre iz centra Novega mesta. Zdaj pa – a se v Sloveniji sploh da govoriti o razliki med ruralnim (vstavi zvok traktorja in motorke ter udarec s pestjo po mizi, da bo baba ubogala) in urbanim (vstavi zvok stoterih visokih pet na promenadi ob sončnih popoldnevih in živahen smeh metroseksualcev, ki so končno odkrili, da v njih le prevladuje ženska plat)? Določeno razlikovanje gotovo obstaja, tako v življenjskem stilu kot v mišljenju ljudi. A Ljubljana, naša prestolnica, ta čudovita urbana gmota, polna ljudi s smislom za furanje lifestyla, ima eno napako – študente. In mi študenti ji uspešno preprečujemo, da bi dosegla naslednjo stopnjo urbanosti. Stotero petk se ustavi, metro-smeh preneha. V daljavi osamljeno zakruli golob, ker so mu vzeli zvočno kuliso.
Študentje smo iz vseh vetrov. V vrsti za bone, na kosilu, na kavi, v lokalih – povsod slišim različne naglase in vidim različne skupine, ki jih je praktično nešteto. Nekateri študentje, recimo, še vedno furajo srednješolski stil, v športnih jaknah, običajnih kavbojkah, srednješolskih nahrbtnikih – pa še mozoljev se niso znebili. Določena dekleta so hitro prevzela to, da so kar naenkrat odrasla, in začela uživati v tej novi vlogi – oblečene so kot njihove mame, ne hodijo na kavo, ampak kofetkat, in imele bi že otroke, če ne bi bilo rimsko pravo tako obsežen izpit. Določeni študentje so se našli v umetnosti in so posvojili očala z debelimi okvirji, si nadeli pisan šal in topel plašč ter dodali določeno umetniško mrakobo svojemu pogledu, ko zamišljeni tavajo po ljubljanskih ulicah. Nekateri se preprosto ne znajdejo in so videti kot večni bruci, ujeti med srednjo šolo in faksom, z značilnostmi tako ene kot druge »struje«, tako da se ga najprej napijejo na Kongrescu (ki jih spominja na park domačega mesta), šele potem gredo v Global. Alternativci so našli svoj raj na Metelkovi, tisti pa, ki se bojijo plesni in onega tipa, ki se celo leto vozi bos na kolesu, zaidejo v Orto Bar, kjer so kelnarji debeli in glasba polna električnih kitar. Nekateri so spremenili smisel svojega življenja v zabavo in se spremenili v nočne ptice, ki raje žrtvujejo svoje dostojanstvo, kot da bi vsaj enkrat bili na jutranjem predavanju brez hudega mačka in ogabnega, kiselkastega zadaha. Drugi pa mislijo, da ocena naredi človeka, in ves svoj čas namerijo učenju, čeprav zaspijo z občutkom, da življenje brzi mimo njih hitreje, kot bi si to želeli – samo ustaviti ga pa ne znajo. Tretji se sploh ne spremenijo. Ohranijo staro družbo, spoznajo nekaj novih ljudi, zabavajo se ob priliki, študirajo zato, ker jih to zanima – vendar se vse prevečkrat sprašujejo, ali je to prava pot, ali pa so mogoče obstali na pol poti med peskovnikom in osemurnim delavnikom.

Morda mislite, da se bom dal v zadnjo kategorijo, odgovoril na vprašanje iz začetka kolumne in napisal, da je to najboljša rešitev. Pa ne bom. Ker ni. Vsaka je po svoje legitimna. Je spopad z novim načinom življenja, ki je lahko še kako naporen. Vsak dan je izlet v neznano, oprijeti se nečesa, kar ima trde temelje, je nekaj najbolj naravnega.
In tu se briše ta temeljna razlika med urbanim in ruralnim. Med dvema načinoma razmišljanja, dvema načinoma življenja. Študentje »iz vseh vetrov« dokazujemo, da so te razlike izbrisljive. Pa čeprav samo tako, da se na novo kategoriziramo. Slovenija ni država, ki bi bila rasno in kulturno strašno raznolika. Imamo svoje c&č (cigane&čefurje), ki nam občasno zamešajo štrene, po dolgih letih, ko smo jim štrene mešali mi – to je pa tudi vse. A nabor mladine (seveda s predpogojem, ki je naša geografska majhnost) uničuje določene klišeje, ki bi naše velemesto spremenili v mesto starih, tečnih babnic, ki sanjajo o dobrih starih malomeščanskih časih. Saj ne, da bi izbrisali razliko med podeželskim in kmečkim. Ta razlika se je v času kolumen izkazala skorajda za neprimerno temu, kar hočem povedati. Ampak kljub vsemu drži – vsaka raznolikost, ki vsaj malo načenja temelje starih dogem, je vredna vseh pohval.
Na, vsaj enkrat sem našel nekaj lepih besed za nas študente. Kar pa ne pomeni, da še vedno nisem prepričan, da smo kopica lenih idiotov, ki so nas kupili z obljubami o svobodi. A o tem sem napisal že okoli 200 strani.
Aja, kaj sem torej jaz – »urbanec« ali »ruralec«? Kot bi rekli moji štajerski prijatelji – kaj jaz vem, čuj. Nisem čisto prepričan, da ločim klopa od uhana.

Nejc Gazvoda, foto Boštjan Pucelj