Tri Ezopove za vsakdanjo rabo

sadekkolumna.jpgPotem ko smo Slovenci prvič v svoji zgodovini doživeli narodno spravo ob oltarju sv. Evra, ki je zasenčil celo Božička in dedka Mraza, in potem ko smo ravno tako prvič praznovali ekonomski praznik par excellence, so naša srca spričo pomanjkanja vsakršne globine docela otopela. A da prehod na vsakdanjo raven, h kateri nas žene družbenokritični premislek, ne bi bil pretrd in preboleč, sem se odločil ublažiti ga s pomočjo nadvse prikupnih basni (piše:Mitja Sadek, foto Boštjan Pucelj).

Da, to so tiste basni, ki jih je naš šolski sistem nesramno izrinil med osnovnošolsko mladež, ker so za najstnike očitno že preveč banalne, kaj šele za starejše, ki s temi izmišljenimi pravljicami nočejo imeti niti opravka. Basni so zaradi nenavadne oblike dialogov iz sveta favne postale žrtev podcenjevanja modernega človeka, ki mu manjka ravno to, česar imajo basni na pretek: vsebina. Večina ljudi ne ve, da so basni pisane za odrasle glave in da v skritem jeziku sporočajo osnovne človeške arhetipe. Vsekakor zelo primerno čtivo za čas, ki našo pozornost obrača predvsem na nepomembne malenkosti, obenem pa nam prikriva bistvo stvari. Basni so nam lahko tu v pomoč, da spet zagledamo gozd, ki ga prej zaradi preštevilnih dreves nismo niti dobro videli.

Prva basen je notranjepolitična. Nekoč so žabe ugotovile, da je v njihovi državi preveč svobode. Odšle so k Jupitru in ga prosile za kralja. “Če bomo imele kralja,” so si mislile, “bo ta vzpostavil red in disciplino.” Jupiter je poslušal njihovo prošnjo, vendar je žabam v mlako vrgel le hlod, ki je glasno začofotal. Žabe so sprva od strahu otrpnile, sčasoma pa so ugotovile, da je to navaden hlod, in so spet postale predrzne. Nejevoljne so odšle k Jupitru zahtevat drugega kralja. Jupiter jih je uslišal in jim poslal kačo, ki je požirala eno žabo za drugo. Obupane so žabe še tretjič romale k Jupitru, a njegov odgovor je bil neizprosen: dobile ste, kar ste hotele, žabice male. Kdor se ne zna disciplinirati sam, potrebuje v ta namen drugega. Tudi mi smo hoteli odločno oblast – očitno se nismo znali urediti sami – in smo jo dobili. Odločna oblast nam zdaj izrisuje življenje po svoji meri: sugerira nam število otrok, meri naše stanovanje, razporeja nam sosede, udari po grešni kadilski roki in nam zaveže nemoralni jezik. Končno red, v katerem se znajdemo.

Naslednja je o napuhu. Nekega dne je zajec pred orlom pribežal h govnaču in ga prosil za azil. Govnač je bil namreč sveti hrošč ali skarabej. Skratka, mogočni orel ni spoštoval azila svetega hrošča, ampak je zajca požrl. Pri tem pa je podcenil govnača, ki je splezal na drevo, kjer je gnezdila orlica, in ji razbil jajca. To je naredil večkrat, dokler se ni orel pritožil pri svojem zaščitniku Zevsu. Ta je dovolil orlici, da je zvalila jajca v njegovem naročju. Toda to govnača ni zaustavilo. Odletel je na Olimp in vrgel Zevsu v naročje kepo govna. Ta ga je hotel stresti s sebe, pri tem pa so mu na tla padla jajca in se razbila. Mogočni orel ni spoštoval majhnega hrošča, zato je sam sebi škodoval. Oblast, ki krši osnovne človekove pravice, med katerimi je tudi pravica do azila, si s tem koplje jamo, v katero bo sama padla. Oblasti, ki ne spoštuje majhnega človeka, ne morejo rešiti niti bogovi. Oblast, ki prikroji družbo po meri bogatejših, bo na koncu samo sebe razkrojila.

Zadnja basen bodi terapija za vse, ki težko prenašajo preveliko slo oblastnikov po davkih. Lisjak se je nekoč ujel v past. To so izkoristili klopi, ki so ga napadli in mu sesali kri. Prijazni jež ga je hotel rešiti zajedavcev, toda lisjak se je pomoči branil: “Pusti jih, kajti ti so polni in sesajo le še malo krvi. Če jih odstraniš, pridejo novi in mi popijejo vso preostalo kri.” Ker se družbenemu izsesavanju nikoli ni in ne bo dalo povsem izogniti, je bolje trpeti na pol site kot sestradane parazite. Bolje je prenašati stare kot nove oblastnike, kajti zadnji se še niso nasesali. To nam ostane žal kot edina tolažba.

sadekkolumna.jpg

Objavljeno v Kolumna