Portret: Mirtič, Nataša

rastoportret.jpgUmetnostni zgodovinar Jožef Matijevič je ob njeni lanski pregledni razstavi v galeriji Dolenjskega muzeja dejal, da gre za linijo novomeških grafikov: Božidar Jakac, Vladimir Lamut, Branko Suhy in Nataša Mirtič (piše:Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj).

»Mogoče imam samo srečo, ker je, tako kot v slikarstvu, res nastala generacijska luknja. Po generaciji Kumra, Orača in Marinča v Novem mestu ni bilo mlajših vidnejših in aktivnejših ustvarjalcev. Nehote sem padla v to luknjo. Mogoče te v tako majhnem mestu prej opazijo. Če pogledam ljubljanske kolege, imajo nekako več možnosti za bliskovit uspeh in preboj. Takšno mesto, kot je naše, pa ti ponuja idealne pogoje za počasno in premišljeno delo. Tako sem tudi sama začela. Delala sem in delala, nakar so me začeli počasi opažati, da sem prišla do tega mesta, v katerega sem postavljena. Tukaj je bolj tek na dolge proge. Umetnost vidim kot dolg proces. V Ljubljani odličen grafik težko pride do take razstave, kot jaz v Dolenjskem muzeju. Če me ne bi povabili, se sama tega ne bi upala. Nisem toliko samozavestna, da bi rekla, sedaj sem pripravljena za tako veliko razstavišče. Da gre za dolgotrajen proces, se vidi tudi na razstavi. Osem let razvoja in likovnega jezika,« je iskreno in skromno ocenila laskavo pohvalo.
Nataša je leta 1973 v Novem mestu rojena umetnica, šolana slikarka in tehnično dovršena grafičarka. Odraščala je v Straži in Dolenjskih Toplicah, obiskovala novomeško srednjo gradbeno šolo, kot slikarka končala Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in se do leta 2001 med magistrskim študijem pri profesorju Lojzetu Logarju izbrusila v grafiki predano ustvarjalko. Razstavlja od leta 1998, za njo je nekaj samostojnih in več skupinskih razstav. Na posebnem mestu je 6. Bienale slovenske grafike, na katerem je dobila Nagrado Novega mesta. Kot svobodna umetnica živi v Novem mestu, grafični atelje ima na Selih pri Dolenjskih Toplicah. Delno je zaposlena še kot osnovnošolska učiteljica likovne vzgoje. Je poročena, njena mala Neža bo kmalu dobila družbo.
Pogled izza očal in zadrego preganjajoči smeh izdajata veselo, duhovito ter življenju predano osebo. Poleg družine, glasbe in knjig je os njenega življenja grafika. »Grafika je tehnološko počasna tehnika. Leži mi tudi osebnostno. Delo je počasno. Umakneš se v atelje, na pol meditiraš. Za slikarstvo sem malo neučakana in zelo samokritična. Nikoli nisem znala potrpežljivo čakati, da bi v slikarstvu prišla do razvoja likovnega jezika. Pri grafiki pa moraš zelo sistematično razmišljati. Še vedno te lahko kaj preseneti in tudi takoj ne moreš ukrepati, popraviti kot na primer pri slikarstvu. Velikokrat moraš premisliti ter odložiti matrico in šele po več mesecih ali tudi letu ugotoviti, kaj manjka. Slikarstvo te hitro zapelje.«
Poznavalci pravijo, da je za njeno delo značilna večkratna izraba matrice, nekakšna reciklaža grafičnih plošč. Večkrat iz tega nastanejo nizi grafik. »Dvom je vedno vodilo za premike. Včasih tudi strah, da delo ne bo uspelo. Po drugi strani je to izziv. Naučiš se nekaj novega o svojem jeziku, ga razvijaš, iz tega se sčasoma izvije rdeča nit. Recimo s kombiniranjem starih plošč. Ko matrico odtisneš in označiš grafike, jo moraš praviloma uničiti. Sama jo dejansko uničim s tem, da delam naprej in jo nadgrajujem.«
Osem let že živi v Novem mestu, atelje ima pri starših. Ustvarja v okolju, kjer je odraščala. Zanimivo je, da je obiskovala srednjo tehnično šolo. Več novomeških trenutno kulturno izstopajočih mlajših imen ni obiskovalo, kot bi samoumevno sodili, gimnazije, temveč srednjo tehnično šolo. »Kaže, da od tam izhajamo bolj praktiki. Že v osnovni šoli sem veljala za dobro risarko. Ta sposobnost je prišla bolj do izraza na srednji šoli. Za gradbeno šolo sem se odločila ravno zaradi risanja, vendar tehnično risanje ni bilo to, kar sem želela. Bila sem v kar manjši stiski. Razredničarka Lubejeva je spoznala mojo željo in svetovala, naj za pomoč povprašam slikarja Jožeta Kumra, pred leti učitelja na tej šoli. Potem sva ga z mamo obiskali. Jože me je sprejel, nakar sem skoraj vsak konec tedna zahajala k njemu. Skoraj me je sprejel v družino. Veliko mi je pomagal in nikoli ni hotel ničesar v zameno. Ne vem, kaj na rečem? Čudovit človek! Ko sem pri njemu začela, še nisem imela nekega namena in vizij po akademiji.«
Kumer jo je na neki način usmeril. Nataša pravi, da tudi po akademiji ni vedela, kaj točno hoče. »Po akademiji se moraš znajti sam. Dobiš akademski naziv, pa ne veš, kaj bi z njim. Imela sem Zoisovo štipendijo in sem se vpisala na specialko. Tako sem tudi malce odložila skok v realni svet.«
Skok Nataše Mirtič je uspel. Tudi pred nekaj leti ugotovljeni diabetes zanjo ni ovira, le utrdil jo je. Njena umetnost je postala sestavni del našega kulturnega okolja, vstop v njen svet sta čast in privilegij obenem.
rastoportret.jpg

Objavljeno v Dolenjska Oznake: