Oko dijaka: Drugačnost

Mladostnika poganja želja po rasti, tako osebnostno kot v centimetrih. Prvi nesmisel, ki se nam pojavi v odraščanju, je neverjetna želja po tem, da najstnik zgleda starejši. A ko smo končno starejši, hočemo izgledati mlajši. A nikoli ne izgubimo želje po tem, da smo drugačni (piše: Denis Pucelj)

Na klopi pred najljubšim lokalnim lokalom zagledam brezdomca. Oblečen v raztrgane hlače, razcapan pulover in plašč, prekrit z blatom, si je prižgal cigareto in srknil požirek vina. Nekateri pomislijo, da je brezdomec ubogi revež, ki se mora bojevati za svoje življenje. Drugi si pa ob pogledu nanj mislijo, da je to človek, ki po svoje uživa življenje. Brezdomec me je pogledal in se nasmehnil. A kaj ta njegov nasmeh pomeni? Mogoče mi je prebral misli in mi je v tem nasmehu dal svoj odgovor. Da, drugačen je in imel je nesrečno življenje, sicer ne bi tukaj zdaj sedel na klopi. Seveda se moramo potruditi, da ne postanemo brezdomci, da uspemo v tem našem malem življenju in, posledično, se prilagodimo delovanju družbe in postanemo del nje.
A vendar, a je bolje biti del večine ali biti izjema in izstopati? Toda, takoj ko začneš izstopati, postaneta možni dve poti: lahko ti sledijo ali pa te izobčijo. Tveganje je ogromno, nagrade in kazni pa nimajo meja. Eni so ovce, nekateri so voditelji. A kdo je pripravljen biti voditelj? Preveč se bojimo posledic. Ljudje dobro vemo, da je vse minljivo, a vendar, zakaj ne naredimo logične povezave in ugotovimo, da so tudi posledice minljive. Veliko ljudi je strah reči, kar hočejo. Zato tudi ne dobijo tistega, kar hočejo.
Kakšne so posledice, če se oblačimo drugače kot večina mladih?
Saj bit pubertete je vendar biti drugačen, biti takšen, da si te drugi zapomnijo, in čeprav naj bi se po zunanjosti razlikoval od njih, si še vedno po notranjosti jim skladen. A delaš to zavestno ali podzavestno; to je odvisno od tebe. Mladostnika poganja želja po rasti, tako osebnostno kot v centimetrih. Prvi nesmisel, ki se nam pojavi v odraščanju, je neverjetna želja po tem, da najstnik zgleda starejši. A ko smo končno starejši, hočemo izgledati mlajši. A nikoli ne izgubimo želje po tem, da smo drugačni. Vsaj navzven, če že ne navznoter.
Če želimo biti drugačni le navzven, a nismo zaradi tega plehki? Oziroma če nas družba klasificira kot drugačne samo na podlagi tega, kako smo oblečeni, kaj nam to pove o moderni družbi?
Ali kos oblačila definira človeka? In če nimamo najnovejšega puloverja s podpisom slavne oblikovalke ali pa nesmiselne torbice, ki je črne barve, a vendar jo krasi napis »pink bag«; a mogoče kaj zamujamo? Družba vendar po nobenih logičnih in etičnih zakonih ne bi smela izločevati ljudi zaradi drugačnosti. A to se dogaja in je del vsakdana. Dela se pritisk na posameznika, ki je del skupine. Skupina naj bi uravnavala njegovo delovanje. Če se posameznik odloči delovati drugače kot skupina, je izločen in postane del druge skupine. V glavi se mi poraja vprašanje; ali je v današnjem svetu sploh možno, da obstaja neki posameznik, ki res ne spada v nobeno skupino? Drugačnost potemtakem sploh ni možna. Te skupine so resda redke in imajo manj pripadnikov, a vendar niso sami.
Zdi se, kot da je naša družba preveč plehka, da bi se sploh ozirala na drugačnost, povezano z notranjostjo. Ampak v svoji notranjosti najdemo razloge za spremembe družbe. Mi predstavimo, kaj leži v naši notranjosti, in če dovolj dobro argumentiramo, podpremo to našo razlago, nam začenjajo ljudje slediti. Ljudje začnejo govoriti, da so tolerantni do drugačnosti. To pomeni, da nekoga toleriraš oz. zadržiš svoje mnenje za sebe, dovoliš tako drugačnost.
Tolerantnost je največja bedarija današnjega časa. Čeprav ne govorimo nič proti drugačnosti, imamo svoje mnenje, ki je proti temu. Tolerantnost je zame prikrito sovraštvo. Spominja me na hladno vojno; čeprav ne pride do spopadov, je ozračje še vedno naelektreno in ostro. In vse prej kot pa prijetno in toplo. Vse tiščimo v sebi in naenkrat izbruhne iz nas. In ko izbruhne, so posledice hude.
Kako daleč si upamo, da smo drugačni? In kar je najpomembneje; ali je sploh vredno, da smo drugačni? Z vidika, da ne lažemo sebi, je odgovor seveda da. Mogoče celo spremenimo celotno strukturo družbe. Ne pozabimo vendar Hitlerja, ki je svoje mnenje vsilil vsem in naenkrat je bilo par milijonov mrtvih. Drugačnost nosi s sabo svojo težo; poglejmo njene pozitivne in slabe strani in poglejmo, kaj nam ta drugačnost prinaša dobrega k delovanju družbe, tako kot pravi Durkheim. Saj družba smo vendar mi.
Šel sem mimo brezdomca in mu dal par centov, saj ima tudi brezdomec koristno vlogo v družbi; le kdo drug pa bo pridno pospravljal prazne steklenice vina na ulicah.
In le kdo ve, kako bo moderna družba čez 100 let sprejemala drugačnost. A dam roko v ogenj, da ne z odprtimi rokami.