Novo mesto: omejeno mesto

simickolumna.JPGSo stvari in dejanja, ki se človeka držijo že od nekdaj. Eno takšnih je tudi postavljanje ograj. Sprva je človek postavljal nekakšne prepreke, ki so njegovo bivališče varovale pred sovražniki in raznimi divjimi živalmi, ki bi utegnile ogroziti njega in njegovo imetje. Tudi danes ograjo pojmujemo predvsem kot nekaj, kar postavimo okrog določenega zemljišča z namenom preprečevanja prostega prehoda – tako ven kot noter. Seveda pa ima lahko ograja tudi številne druge namene, kot npr. varstvo pred padci v globino, označevanje posesti itd

Z zvišanjem stopnje enakopravnosti in demokratičnosti neke družbe je potreba po poudarjenem ograjevanju ljudi ali njihovega imetja običajno padala. Tako so med drugim padla srednjeveška obzidja in tako je konec koncev padel tudi Berlinski zid. Ograj pa se ne bomo nikoli popolnoma znebili, saj sodobno življenje vedno znova izumlja potrebe po novih vrstah ograjevanja – npr. obcestne varnostne ograje, protihrupne ograde itd. Tako je raznih ograj in ograd dandanes veliko več kot kdaj koli prej, vendar pa je vsaj njihov namen praviloma precej bolj human.

Ograje v mestnem prostoru, poleg že omenjenih varnostnih namenov, običajno ločujejo zasebne površine od javnih, kar je razumljivo. Razumljivo je tudi, da so ograjene določene državne ustanove, kot npr. vojašnice ali zapori, čeprav te potem za mesto kot življenjski prostor predstavljajo nekakšne sive lise oz. mrtve cone. Mnogo manj pa je razumljivo, da se ograjujejo tudi ustanove, katerih osnovni namen je služiti javnosti. In prav to se po novem dogaja v našem mestu.

Ko se je za staro zapuščeno in razpadajočo novomeško porodnišnico našla nova javna namembnost, ki sodi v mestno središče (prostori upravne enote), verjetno ni nihče pričakoval znižanja javne dostopnosti tega predela in odtujevanja javnih površin mestu. Namreč – prostor med stavbama porodnišnice in pošte je bil resda več let zanemarjen, je pa bil v takrat veljavnih prostorskih aktih opredeljen kot javna zelena površina (park). Upravna enota je od samega začetka dala vedeti, da je ta prostor zdaj njihov in da jih zanima zgolj čim večja površina asfaltiranih parkirišč okoli stavbe, pa čeprav je po veljavnih normativih investitorju potrebno zagotoviti le parkirišča za uslužbence, za vse ostale pa zadostuje možnost parkiranja na javnih parkirnih površinah. Na osnovi trmastega vztrajanja spomeniškovarstvene službe se je do danes vendarle ohranilo nekaj dreves, odstranjena in manjkajoča drevesa pa so bila nadomeščena z novimi.

V projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja o ograji okoli »posestva« upravne enote še ni bilo sledu, saj ji je kljub njenim težnjam nasprotoval tudi takratni investitor Servis skupnih služb vlade. Potem se je zamenjala vlada in uradni investitor je postalo ministrstvo za javno upravo. Konec leta 2006, tik pred otvoritvijo novih prostorov Upravne enote, pa se je okoli obnovljene stavbe pojavila visoka kovinska ograja »kasarnišega« videza. Ni jasno, na osnovi kakšnih kriterijev se stavba javne uprave skupaj z okoliškim prostorom v središču mesta lahko tako zamreži, zaklene in zavaruje kot nekakšna kasarna? Podobnega primera v Sloveniji verjetno ne bomo našli. Niti vhod do upravne stavbe ministrstva za obrambo v Ljubljani (t. i. Pentagon) ni tako zamrežen. Je to novi trend tolikokrat poudarjene nove, človeku prijazne državne uprave? Pred kom le se mora neka javna služba tako zelo zavarovati – pred lastnimi uporabniki, pred meščani? Če bi stavbo zavarovali, ko je bila še prazna in razpadajoča in so se v njej zbirali brezdomci in narkomani, bi mogoče takšen ukrep še razumeli. Zdaj pa res ne! Takšna ograja v središču mesta je vse prej kot mestotvorni dejavnik, poleg tega pa še izrazito kvari podobo tega prostora ter deluje neprijazno in odbijajoče. Konec koncev takšna ograja tudi ni zastonj. Njeno vrednost se meri v desettisočih evrov. Torej so bila javna sredstva v tem primeru porabljena zato, da se je znižal javni standard v mestu in da se je javnosti omejila možnost svobodnega gibanja sredi mesta. Res nenavadno udejanjen javni interes! Sicer pa s sedanjo situacijo verjetno ni zadovoljen nihče. Meščani smo z ograditvijo ostali brez javne zelene površine, upravna enota pa je s parkovno ureditvijo parkirišča ostala brez določenega števila parkirnih mest. Torej situacija, ko je volk lačen in koza obžrta.

Sočasno pa se je enak tip ograje pojavil tudi na drugem koncu mesta – ob Kandijski cesti nasproti Mercatorjeve trgovine. Tu gre sicer za parkirišče pri podjetju TPV, vendar pa ni jasno, zakaj je bilo potrebno kar naenkrat lepo staro ligustrovo živo mejo nadomestiti z visoko kovinsko ograjo neposredno ob pločniku. Takšne poteze ob eni glavnih mestnih prometnic v neposredni bližini mestnega jedra znižujejo kakovostni nivo urbane podobe mesta na nivo industrijske cone ali kasarne, namesto da bi Kandijsko ulico oblikovali v smeri kakovostne urbane ulice npr. z dvostranskim drevoredom, kakovostno arhitekturo in živahnim življenjem ob njej.

Da so ograje res zelo prirasle k mentaliteti tega mesta, ne moremo spregledati niti ko se gremo sprehajat ob Krki na Župančičevo sprehajališče od Pugljeve ulice do Loke. Najprej se pod Bregom sprehajamo sredi najrazličnejših mrež in žic (celo bodečih) na obeh strani poti, pa čeprav naj bi bile po zakonu brežine rek javno dostopne. Le kratek del je potem brez ograj, ko se spet znajdemo ob ograjah športnih igrišč. Župančičevo sprehajališče torej žal bolj spominja na Pot ob žici kot pa na romantično sprehajališče ob zelenih brežinah reke.

In kot kaže, zgledi vlečejo. Pred kratkim smo lahko v osrednjem dolenjskem časniku prebrali, da o popolni ograditvi območja razmišljajo še v eni ustanovi, namenjeni javnosti – v Dolenjskem muzeju. Razlog naj bi bila kraja bakrene pločevine s strehe. Žalostno je, če se deviantnim pojavom v sodobni družbi res ne da izogniti drugače kot tako, da se vsi ogradimo z visokimi ograjami, ki preprečujejo vsak prehod, in da smo na današnji stopnji civilizacije res tako nemočni, da nas pred »vestnimi nabiralci barvastih kovin« rešijo le še dovolj visoke mreže. S takšno logiko strahu pred napadom ustvarjamo vtis, da je Novo mesto mesto kriminala in nemoči. Če to mesto vidi svoj razvoj v postavljanju novih ograj in novih omejevanjih gibanja, potem res nima prijazne prihodnosti. Odprimo se!

simickolumna.JPG

Objavljeno v Komentar Oznake: ,