Manj kot nič

dovickolumna.jpgV načelu ne maram daril. Morda zveni čudno, a je res. Ne maram razmišljanja »kaj bi«, ne maram paničnega iskanja primernega objekta v zadnjem hipu, ne maram nakupovanja, ne maram zavijanja in dekoriranja; ne maram vsega tega, v čemer marsikdo resnično uživa. Ne maram razočaranih pogledov tistih, ki menijo, da bi morali biti obdarovani. Ne maram mučnih situacij, ko je očitno, da obdarovancu darilo ni všeč ali pa ga že ima. Ta moj odpor do obdarovanja se da psihološko razložiti: morda sem ignorantski, sebičen in len, drugi me ne zanimajo in ne dam veliko na njihove želje in potrebe (piše: Marijan Dović, foto Boštjan Pucelj).

Toda v resnici nisem pretirano navdušen niti nad prejemanjem daril. Sem in tja se res zgodi, da me kdo prijetno preseneti. A takšni dogodki so v manjšini. Če gledam statistično, je večina investicij zgrešenih. Doma imam robčke, pregrinjala, posode, pladnje, slike, kipce, vazice, čipkice, knjižice … ki jih nisem želel. Sploh jih ne maram, ne vem, kaj z njimi. Morda jih ne rabim, morda mi preprosto niso všeč. Nikoli ne bodo videli sončne svetlobe: kopičijo se v škatlah, predalih, v kleti.
Danes vsesplošno priznana matematična logika bi nam morala hitro pojasniti, kaj se dogaja. Namreč, strinjali se boste, da vsi živimo v nekih stanovanjskih objektih: naj je to mini garsonjera, stanovanje ali razkošna trinadstropna vila, vsako bivališče ima neko kvadraturo K, ali natančneje, nek volumen V. Prej ali slej se ta volumen zapolni – s pohištvom, opremo, predmeti, dekoracijami itd. V tem trenutku je treba preklopiti na ekonomski govor in začeti razmišljati o inputu in outputu. Input nam pove, kaj v hišo prihaja: dnevno to zajema gore hrane in pijače, poleg tega pa še nove obleke, čevlje in knjige, nove smučke, računalnike, telefone in drugo elektroniko. K temu dodajmo še darila in recimo kupe revij in propagandnih materialov. Na neki točki postane jasno, da je treba povečati output, če naj se ne zadušimo v inputu; z drugimi besedami, treba se je znebiti odvečne krame, če hočemo volumen V razbremeniti funkcije skladišča in ga uporabljati za to, čemur je pravzaprav namenjen, to pa je najbrž ugodno bivanje.

Brž ko nam je ta osnovna slika jasna, postane tendenca nenehnega povečevanja zakladnice predmetov v lasti vprašljiva. Imeti veliko stvari je pač luksuz, ki trči ob ekonomsko realnost volumna V, ki smo ga sposobni zagotoviti za naše skupno bivanje. Količina sokovnikov, siroreznikov, odčepovalnikov, mešalnikov in multipraktikov, ki bi jih lahko imeli v kuhinji, trči ob realno danost površine kuhinjskega pulta, ki nam je na razpolago, in omar za njihovo deponiranje. Rekli boste: kaj ima to opraviti z darili? Obdarovanjska evforija zadnjih desetletij je le eden od izrazov trenda splošnega kopičenja produktov, ki ga prej nismo poznali. Ne da bi opazili, nam oglaševalski obrat postopoma podtika nove in nove prilike za nakupovalno obdarovanje. Takšno obdarovanje večinoma nima kakšne posebne kreativne ali čustvene vrednosti; pač pa v vsesplošni inerciji dobiva poteze samoumevne obligacije. Rastoč življenjski standard in nizke cene množičnih produktov zagotavljajo vsesplošno dostopnost in možnost nekontroliranega kopičenja. Konflikt med interesi oglaševalcev in dejanskimi potrebami kupcev pa ne eskalira v trgovini, temveč šele pri vprašanju volumna V. Če pomislite, koliko vaših znancev se v svojih bivališčih dobesedno utaplja v predmetih, boste vedeli, kaj mislim.

Toda tole moraliziranje o poznokapitalističnem kopičenju bom moral zdaj pustiti odprto in se vrniti k izhodišču – k naslovu tele kolumne. Ta se glasi: manj kot nič. Morda ste že uganili: z vidika ekonomike bivališča obstajajo tudi predmeti, katerih vrednost je manj kot nič. To lahko utemeljimo s preprostim izračunom: na leto porabim za vzdrževanje bivališča z volumnom V vsoto X. Če mi nek predmet v bivališču ne koristi, temveč me moti in mi zaseda prostor P ali ga kazi, ta predmet ni vreden recimo vsoto Y, kolikor je nekdo plačal zanj, temveč njegovo realno vrednost R izračunam po enačbi P : R = V : X. Ta vrednost je seveda negativna, saj je takšna tudi vrednost X.

Posebej do izraza lahko pride tale obešenjaška aritmetika, če imaš v bivališču otroke. Letni dotok grdih in nezaželenih objektov je lahko večji ali manjši, prav zanesljivo pa je, če izvzamemo letna vrha ob otrokovem rojstnem dnevu in decembra, konstanten, torej se z rastjo otroka arzenal objektov linearno povečuje. Seveda večine ne vržeš stran, saj ne moreš biti do otroka tako prekleto trdosrčen – morda se bo pa revež s tem tako lepo igral, poleg tega je nekdo za to plačal. Ne da bi hotel, se nekoč lepo, z občutkom urejeno bivališče sprevrže v poliestrsko bojišče, po katerem se valijo pisane plastične kreature, plišaste beštije in cele serije slaboumnih igrač.

Z vidika zgornjih ugotovitev potemtakem tudi nad množičnim projektom obdarovanja vseh otrok v novomeški občini, ki jih že dolga leta izvaja Društvo prijateljev mladine Mojca, ne bi smeli biti pretirano navdušeni. A ne bodimo tako trdosrčni in zapeti, raje natančneje poglejmo, kaj se tu dogaja. Ker smo blagonaklonjeni in dobre volje, ne bomo kritizirali množičnega druženja, prireditve, igrice; saj je vse kar v redu, otroci se zberejo na kup, veselo pričakujejo, in na koncu vsakdo od Dedka Mraza osebno prejme darilo. Zadnje decembrsko darilo je bilo nekaj posebnega: otrok ni dobil navadne igrače, temveč, kot bi rekli, igračo z didaktično-vzgojno funkcijo. Naše zanimanje je zbujeno, zato hitro odpremo škatlo: iz nje pokuka – računalnik. Odlična, že kar briljantna domislica: otroka bomo hitro in neboleče popeljali v svet računalništva, obenem pa se bo naučil še angleščine. Prekrasno, kar tri muhe na en mah so padle: mulec se bo zamotil, da bomo lahko brali časopis, osvojil bo računalniške veščine (vemo, brez tega ni dobre službe) in se naučil komunicirati v prevladujočem globalnem jeziku (brez angleščine pač ni uspeha). Če je slučajno star dve ali tri leta, se bo ob tem lahko naučil še abecede, malih in velikih črk, in si izbrusil glasbeni posluh. Naravnost genialno, bi lahko rekli.

Toda, kot vemo, Teufel steckt im Detail. In v detajlih zadevščina vse manj navdušuje. Ko jo vključiš, najprej iščeš gumb za stišanje. Ta ne obstaja, zato moraš pristati na huronsko vpitje. Raziskuješ dalje: recimo najprej vklopiš vajo iz posluha. Naprava reproducira nekakšno kruljenje, kateremu naj bi malček pripisal tonsko višino. Neuporabno, tudi če obvladaš osnove glasbene teorije. Gremo dalje: učimo se abecedo. Naprava spet reproducira nekakšno kruljenje, ki naj bi ga prepoznal recimo kot »a« ali »g«. Seveda angleški (?). Nimam se za slabega govorca tega jezika, a pri tej vaji pogosto zgrešim. Ne le, da naprava ni sposobna zagotoviti akustičnega minimuma (beri: brez hreščanja), ampak je tudi angleška izgovorjava popačena z nekakšnim akcentom daljnega Vzhoda, odkoder je mašina priplula k nam. In tako dalje, a nadaljnji elaborat sploh ni potreben. Vsak tolar, plačan za napravo, je bil vržen skozi okno; natančneje, bolje bi ga bilo vreči skozi okno. Obstaja namreč tudi negativna vrednost sama po sebi (torej brez upoštevanja zgornje enačbe) – v nasprotju s splošnim prepričanjem, da je nekaj bolje kot nič. Več kot očitno je, da bi se morali organizatorji tovrstnih dogodkov glede izbora primernih daril resno posvetovati s kakšno kompetentno ustanovo.

dovickolumna.jpg

Objavljeno v Kolumna