Darila

Pa so minili prazniki, razvlečeni, kičasti, plastični, skratka, čisto izpraznjeni bi bili, če ne bi bilo nekaj dragih ljudi, katerih bližina nam je ljuba. Pa še zimo smo si človečnjaki zapravili in na Grenlandiji tečejo izpod snega potočki, v mojih cvetličnih lončkih pa pritlikavi tulipani že nastavljajo popke, čeprav jih skušam ustaviti s pokrivko iz smrečja.
Prazniki naj bi bili tudi čas daril. Otrokom smo vzeli tisto pravo veselje, ko nekatere obdarujemo kar večkrat. Trije darovalci so se naselili pri nas, pravijo jim dobri možje. Če jih je že toliko, da so množina, kje so pa dobre žene? (piše: Barica smole)


Kakšna darila pa so nam prinesli in kakšna želim za mlado leto vam? Slovenci naj bi s prvim dnem letošnjega leta dobili darilo – evro, vsaj tako je bilo slišati iz nekaterih komentarjev pa tudi videti je bilo, ko da se je nekaterim nekaj prikazalo in so se slikali v prvi minuti novega leta ob bankomatih, da so bili videti kot pečeni mački. Kakšne prednosti navadnemu sleherniku nova valuta prinaša, sem občutila prvi letošnji delovni dan ob pol šestih zjutraj na bližnjem kiosku, kjer sem za 190 tolarjev pripravila star drobiž za Delo (ker so ob sredah v njem Književni listi); pa je bilo za en tolar in 71 centov premalo. Še dobro, da je bilo še nekaj kovine v žepu. Drugo darilo je bilo opozarjanje, naj se temeljito pripravimo, tudi penzionisti, ki so dobili svoje decembrske pokojnine dosti pred novim letom, naj ne zapravljajo. Hvalevredna skrb, ni kaj, le tega niso svetovalci vzeli v zakup, da so tudi tisti, ki so sedaj še zelo mladi, preživeli tri vrste denarja oz. vrednotnic (dinarje, bone, tolarje pa še z markami so barantali) in je evro zanje že četrta, upokojenci pa imajo tako natanko premerjeno, kako dolg je njihov kovter. Kakšen paternalizem (saj vem, da veste, samo spomnim naj vas: pokroviteljski, zaščitniški odnos nadrejenih do podrejenih z namenom prisiliti jih k pokorščini). Obdarili so nas tudi s kalkulatorčki, pozabili pa so dodati kovinske metre za izmero stanovanj.
O prazničnih osebnih darilih ni kaj dosti povedati. Tisti, ki so hoteli obdarovati otroke, so se srečevali s poplavo plastičnih smeti, in kdor hoče, da njegov otrok ne bi igral igric, za katere je treba dokupiti novo grafično kartico ali ne mara grobosti in stupidnosti, se je moral po nakupih odpraviti že dosti prej in se pošteno potruditi. Jaz sem se ob tem v nekem našem mestu ob meji srečala še s “solidnim” poslovanjem neke modelarske trgovine, ki je imela tudi ob obratovalnem času zaprta vrata, in s sestavljivimi modeli Kolumbovih barkač ni bilo nič. Sem nekaj podobnega potem dobila v neki gasilski(!) trgovini v Ljubljani. Ob tem sem se nehote spomnila, kako so enaindevetdesetega in še prej govorili, kako bo vse drugače, ko bo vse zasebno. In je res.
Jaz sem dobila eno lepo darilce že pred novim letom, ko me je prijatelj sredi noči rešil pred tem, da bi ostala sama sredi mrzlega mesta, ker nisem mogla odkleniti volana svojega avtomobila. Dal mi je čas, energijo, človečnost. Ni mi dal nečesa zato, da bi kaj dobil nazaj. Nisem dobila darila, ki bi pričalo o tem, kako mogočen je.
Čisto majhna darilca, žal velikokrat dana zato, ker se tako spodobi, so prihajala tudi po polžji, elektronski in telefonski pošti. Bila so bolj ali manj izvirna, velikokrat od kje prepisana in na silo pametnjakarska. Najbrž so bili tudi moji dogovori bolj slamnati. Ob tem sončnem dopoldnevu moja glava bolj jasno razmišlja in za vas naj zapišem nekaj želja – darilc: bodite čarovniki. Načarajte čas zase in za druge. Naučite se ustaviti. Želim vam dni, ki vas bodo učili in kalili, ne pa da vas kot našega predsednika nauči šele bolezen. Želim vam, da se ob večernem pogledu v ogledalo nasmehnete in rečete: “Saj so bile težave, ampak dan je bil vseeno lep.” Konec koncev je vsak dan vaš in noben več se ne vrne. Želim vam toplih bližin; da bi videli v vsakem, ki vam je blizu, posebnega človeka, kakršen v resnici je. Želim vam, da delate lepo sami s seboj, da ljubite tako, da nikogar ne boli, da dajete brez razmišljanja, da se borite za vrednote, ki ste si jih ustvarili, ne pa da ste r… (ups, mislim reči pragmatiki). Da bi vas obdajala tišina, v kateri se boste slišali, da izbirate, če vam je izbira na voljo, ne pa da greste za tropom. Želim vam, da kdaj pa kdaj doživite tudi poraz, če je to cena za vaš pogum. Želim vam, da se več smejete, četudi na lasten račun, da s svojo dušico delate kot s porcelanom, da ste bolj sproščeni in manj napeti, da se trmasto uprete terorju reklam in ponujenih ničvrednih vzorcev. Želim vam tudi malo konvencionalnosti pa tudi nebrzdane prešernosti, ki odvezuje vozle, ki so nam jih zavezali drugi ali pa smo si jih nafecljali sami. Želim vam, da bi prepoznali krhkost in z njo lepo ravnali. Želim vam ustvarjalnost, in da bi izpolnili svoje talente, kakršni koli že so. Želim vam dobrih vprašanj, pa da bi verjeli vase in se hkrati ne precenjevali. Želim vam veliko žlico za življenje, pa da bi z njo iz sanjskega testa zamesili dober kruh. Želim vam ranljivost, da ne boste hodili miže mimo pomoči potrebnih, rada bi, da bi bili sovpleteni v življenje svojih najbližjih in tistih, ki vam niso čisto blizu. In da bi rekli bobu bob, kadar je to treba, in ne bi čakali, da se bo treba zbrati ob polnočnih ognjih. Potem bo tudi “ablast” manj paternalistična. Kaj pa želim njej? Ja, vse dobro: da bi se ji godilo tako, kot se je vsaki prejšnji.

Objavljeno v Kolumna