Svet je lep in ljudje so dobri

Pogovor s popotnikom Urošem Ravbarjem (Marko Vide) 

Po dveh letih, 52. državah in 100 000 kilometrih sta z ženo Kristino uspešno obkrožila svet in se vrnila v domovino. Nam lahko zaupaš, kako se počutita zdaj, ko so se vtisi dodobra usedli? Kaj počneta? Kako izgleda vajin dan?

Vtisi se sploh še niso usedli, saj za to enostavno ni časa. Odkar sva se vrnila, garava po 16 ur na dan. Imava nor tempo in sva blizu tega, da pregoriva. Da smo izdali knjigo Potujmo skupaj okoli sveta v le petih mesecih, je svojevrsten rekord. Najprej sem moral urediti tekst in ga opremiti s prek 300 fotografijami, ki nadgrajujejo zgodbo in istočasno pripraviti še dokumentarni film iz kar 100 000 fotografij in 30 ur video zapisov. Odkar je knjiga izšla, ne mine dan, da ne bi imela predavanja nekje po Sloveniji. Sama najemava dostikrat »predrage« dvorane, dostavljava plakate, urejujeva medijske nastope, pošiljava vabila. Ko končava normalen osemurni delavnik do štirih popoldne, se za naju v bistvu dan šele začne. Takrat zloživa vse možne aparature v avto in se odpeljeva proti kraju, kjer imava projekcijo. Vmes se dostikrat ustaviva še na kakšnem radiu, da povabiva ljudi na projekcijo filma. Na koncu obiskovalce pogostiva z domačim vinom in sokovi, tako da se ta druženja dostikrat zavlečejo pozno v noč. Domov se vračava po polnoči, izmučena do konca. In naslednje jutro naprej s polno paro. Če ne bi ljudje s takšnim veseljem sprejemali filma, ne bi nikoli zdržala takega tempa. Upava, da si bova za božič vzela nekaj dni zase, da si malo napolniva baterije.

Novinarja enega izmed nacionalnih dnevnikov si pred tedni zaprosil, naj ne zapiše, koliko denarja sta s Kristino porabila za vajino pot okoli sveta, v želji, da bralci ne bi tega narobe razumeli. Ker je bil znesek kljub temu objavljen, nam lahko mogoče zdaj poveš, kaj si s tem mislil oz. zakaj si želel, da stroški vajinega projekta ostanejo skrivnost?

Tukaj je šlo za primer, ko novinar objavi le tisti del, ki mu je všeč, in namerno zamolči ostalo. Kot prvo sem dejal novinarju, da sploh ne vem, koliko sva dejansko zapravila, saj sva ves čas na poti delala in sproti služila denar (javljanje za televizije, prodaja fotografij, pisanje reportaž, obiranje grozdja …). Ko sva se vrnila v Slovenijo, sva morala dati nek podatek, koliko je vse skupaj stalo, in sva povedala okvirno vsoto. Novinarju pa sem posebej povedal, da ne želim, da se znesek objavi, ker bo vsak mislil, da dejansko potrebuješ toliko denarja, da greš na pot okoli sveta. Ko sva začela ta projekt, sva imela nekje 6000 evrov in hotela sva vsem dokazati, da za pot okoli sveta ni vse v denarju, ampak v volji in energiji. Potovanje prek Azije je tako poceni, da lahko v pol leta zapraviš 2000 evrov z vsemi stroški vred, sploh če spiš kot midva v šotoru na strehi avtomobila in ješ na ulici z ostalimi domačini. Da živiš svoje sanje, je treba garati. Številni pa mislijo, blagor njima, poglej, koliko imata sponzorjev, saj so jima vse plačali. Verjemite mi, da ti nihče ne bo dal denarja, da boš šel na dopust. Tisti, ki je prebral knjigo Potujmo skupaj okoli sveta, mislim, da naju s Kristino gleda s čisto drugimi očmi, ko vidi čez kakšne življenjske preizkušnje sva se morala prebijati.

Ena izmed ugotovitev, s katero sta se vrnila iz te poti, je tudi ta, da je velika večina ljudi na svetu prijazna, dobra in da si ne želijo drugega kot mir in blagostanje. To je tudi mnenje večine drugih svetovnih popotnikov, a vendar se hkrati močno razlikuje od tega, kar nam vsak dan prikazujejo množični mediji. Kako si to razlagaš?

Za ta pojav sploh ne krivim novinarjev, saj so obvezani, da pišejo tako, da se bo časopis prodajal ali da bo njihova oddaja na televiziji gledana. Na področju medijev je strašen boj za oglaševalce, ki prinašajo denar. Ne gre za to, da mediji pokažejo novice iz celega sveta, ampak le tiste, ki bodo dvignile gledanost. Zato nas nenehno posiljujejo z določenimi temami, dokler se to dobro prodaja. Ampak vedno se prikaže le ena plat zgodbe, to me najbolj moti. Vse za ceno senzacionalizma. Če bi naju na poti ugrabili, bi iz tega mediji naredili glavno medijsko novico, zdaj ko piševa o dobrih ljudeh, ki živijo po svetu, to za njih sploh ni omembe vredno. In to je eno od mojih poslanstev, da ozaveščam ljudi. Sem samo prinašalec sporočila, ki ga govorijo milijoni ljudi po svetu. Manj glejte televizijo in berite časopise, več časa namenjajte, da se prepričate na svoje oči, kako je svet dejansko lep in ljudje dobri.

Pisci potopisnih del pravijo, da najboljše zgodbe nastanejo takrat, ko gredo stvari narobe. Ko se na poti pojavijo nepričakovane ovire, zastoji in nesreče. Glede na število in obseg ovir, s katerimi sta se srečala vidva, ti materiala za knjigo Potujmo skupaj okoli sveta verjetno ni primanjkovalo?

Prav imaš. Pravi popotniki smo dostikrat mazohisti. Na najhujše zgodbe smo najbolj ponosni. Seveda, ko si sredi akcije in ti voda vdira v avto npr. pri prečenju previsoke reke, ne razmišljaš o knjigi. Takrat razmišljaš samo, kako bi se rešil. Ko pa je vse mimo, mi roka sama piše in kar težko se dohajam, saj kar bruha iz mene. Ali pa dostikrat me je med vožnjo nekaj preblisnilo in prosil sem Kristino, da je vse zapisovala. Najboljši deli v knjigi so nastajali, ko sem bil v posebnem efektu, ki ga težko razložim. Vse, kar je notri, pa se je dejansko zgodilo. Osebno mi ogromno pomenita resnica in iskrenost. To pogrešam v vsakdanjem življenju in to je največ, kar lahko sporočam naprej. Prikazujem resnični svet in brez kakršnih koli zadržkov.

Veliko svetovnih popotnikov se svet in ljudje v njem tako globoko dotakne, da se odločijo svoje življenje posvetiti različnim človekoljubnim projektom. Ali bi lahko rekel, da se je tudi vaju svet dotaknil na podoben način? Ali s Kristino razmišljata, da bi del energije v prihodnosti usmerila tudi v to smer? Sam si v knjigi npr. omenil pomembnost izobraževanja otrok v tretjem svetu in ozaveščanja ljudi o ogroženih lepotah sveta.

Sem zagovornik zaščite okolja, saj si želim, da bi tudi naslednje generacije živele v tako lepem svetu, kot je danes. To enostavno mora priti v zavest ljudi, je pa dolgotrajen proces. Ravno tako sva spoznala, da je pomanjkanje izobraževanja v nerazvitem svetu eden od glavnih problemov za manipulacije, zlorabe … Očaral naju je slovenski misijonar Miha Drevenšek, ki deluje v Zambiji, s svojim projektom botrstva. In tako sva se tudi midva odločila, da bova plačala izobraževanje enemu afriškemu otroku. S prodajno razstavo fotografij Sanjski svet pa bo tega lahko še več, saj bomo del sredstev namenili za te namene, seveda če bo uspešen odziv. Čeprav sem v Indiji spoznal, da vsega sveta ne morem rešiti, pa lahko vplivam na okolico, lahko gradim okoli sebe. Lahko izobražujem svoje otroke, kaj so glavne vrednote v življenju. Vplivam s svojo pozitivno energijo na ljudi, ki me obdajajo. Tudi v naslednjih projektih bom skušal še naprej dokazovati, da je možno narediti vse, kar se lotiš, seveda če si postavljaš realne cilje in jih uresničuješ. Za konec bi povedal še eno misel: S tega sveta ne bomo odnesli ničesar, ostala pa bodo naša dejanja. Francois La Rochefoucauld. Zato delajmo dobra dela in imejmo se radi.