Rojaka Igorja Lumperta smo na domačih odrih videvali in poslušali v različnih zasedbah. Nazadnje je navdušil na poletnem koncertu kitarista Johna Abercrombieja. Če se je za Igorjeve koncerte minulih let zdelo, da ne da vsega od sebe, je z zadnjima novomeškima nastopoma ta vtis popolnoma popravil.
V sklopu krajše »evropske« turneje je najprej nastopil v Novem mestu, naslednji dan v ljubljanskem Cankarjevem domu, nato ga je pot vodila še v Logatec, Pulj in Linz. Tokrat je na domač teren pripeljal trio, s katerim ustvarja že tretje leto. Gre za glasbenika, le nekoliko mlajša kolega z New School University v New Yorku. Ob Lumpertovem tenor saksofonu smo slišali kontrabasista Mata Brewerja in bobnarja Thomasa Cranea, trio je predstavil več novejših daljših Lumpertovih skladb. Na žalost so koncerti edini način, da pridemo v stik z Lumpertovo glasbo. Njegova pred leti izdana plošča je zgolj dokument šolskega obdobja, denarja za snemanje novih pa ni. Mogoče je ravno na Gogi, da razmisli o vnovični podpori domačemu saksofonistu in komponistu.
Lumpertova glasba ves čas išče na ločnici med bopovsko osnovo in svobodnim jazzovskim izrazom. Z zadnjim nastopom se je vnovič izkazal za zrelega glasbenika. Tehnika in jedrnat zvok sta se uigrano ujela s podobno razmišljajočima sodelavcema. Trio je deloval kot celota. Zvočno sliko sta krnila zgolj slab, na hitro izposojeni kontrabas in njegov zadušeno šibak zvok. Zasedba z zgolj saksofonom, bobni in basom je dokaj omejena. Glasbeniki se le redko predstavljajo v taki asketski postavi, v kateri se je treba razgaliti in dokazati. Za Trio Igorja Lumperta to ni bila težava. Slišali smo energično, ritmično in tudi baladno naravnano glasbo, izvedeno in zasnovano na izredno visokem nivoju. V ospredju sta bila saksofonist in bobnar, kontrabas je kljub trudu glasbenika iz že omenjenih razlogov ostajal v ozadju.
Novo mesto se premalo zaveda, da iz njegovega okrožja izhaja tako kakovosten glasbenik, predstavnik jazza svetovnih meril.