Komentar: Zlom

Pomladniki. Reformisti. Vladajoča politična elita na čelu s predsednikom vlade in z njegovimi ministri, ki so imeli toliko opravka z vsebinsko prenovo in uravnoteženjem slovenske demokratične substance, da niso niti opazili, da se jim skoraj sesula njena forma. (Piše Damir Skenderović, foto Boštjan Pucelj)

skendinadlistek_resize.jpg

Vsak človek ima svojo točko zloma. Vsaka ideologija ima svojo točko zloma. Vsak sistem ima svojo točko zloma. In vsaka država ima svojo točko zloma. Točko, ko pride do konflikta med racionalnim in iracionalnim, med dobrim in zlim. In dobro ne zmaga vedno. Včasih zmaga temna stran in premaga tisto, kar je Lincoln imenoval: boljši angeli naše narave. Slovenska država je z dogodki v Ambrusu dosegla svojo točko in bilo je več kot očitno, da je znorela. Da se je kot institucija zlomila. Formalno in vsebinsko. Še več, zadišalo je po Apokalipsi danes. Po vonju jutranjega napalma in zažganih truplih. Po zmagi. Po zmagi iracionalnega, po terorju večine nad manjšino, po linču, po pijani, prešvicani drhali na robu živčnega zloma, po lovu na čarovnice in hugenote. Po politikih, ki niso imeli pojma, kaj se dogaja, in ki posledično niso imeli pojma, kaj v tem primeru storiti. Zadišalo je po neumnih politikih. In neumni politiki.

Slovenska vladajoča politična elita je pripeljala slovensko državo do točke zloma. Do točke konca pravne države in na koncu celo do konca države kot države, kot bi rekel starosta in prvoborec slovenske demokracije France Bučar. V določeni točki in na srečo samo na trenutek je ulica prevzela oblast. Ulica je nadzorovala organe reda in miru. Jim postavljala cestne zapore, jih pregledovala, legitimirala. Štekate. Slovenska država od osamosvojitve naprej ni še nikoli padla tako nizko. Tako globoko … v murskosoboško blato. In na to stopnjo so jo pripeljali ravno njeni prenovitelji. Pomladniki. Reformisti. Vladajoča politična elita na čelu s predsednikom vlade in z njegovimi ministri, ki so imeli toliko opravka z vsebinsko prenovo in uravnoteženjem slovenske demokratične substance, da niso niti opazili, da se jim skoraj sesula njena forma.

Ko so prevzeli oblast, se je njihovo poslanstvo šele začelo. Začeli so graditi pravo slovensko demokracijo. Tista, ki je obstajala do njihovega dejanskega prihoda na oblast, je bila samo formalna demokracija. Demokracija, ki so jo v resnici vodili nekdanji totalitaristi, asimilirani komunisti, rdečkarji, udbovci, forumovci 21 in kar je podobnih duhov kontinuitete. Zato je bila nujno potrebna temeljita prenova, in sicer na vsebinski ravni: čistke v gospodarski eliti, uravnoteženje medijev, reforme sodstva, šolstva in kulture. Treba pa je bilo tudi spremeniti pogled na preteklost, kar je v praksi pomenilo relativizirati partizanščino in reafirmirati domobranstvo. Skratka, proti duhovom kontinuitete se je bilo treba boriti z vsemi mogočimi in nemogočimi sredstvi, z dovoljenimi in s tistimi napol dovoljenimi. Neusmiljeno in pokončno in, nenazadnje, tudi gverilsko.

Toda ni šlo vse gladko. Daleč od tega. V bistvu je šlo vse narobe. Recimo mediji. Nikakor se niso hoteli uravnotežiti. Čim so uravnotežili eno medijsko hišo, so iz te hiše prebegnili vsi neodvisni novinarji v kakšno manj uravnoteženo medijsko okolje, ki pa je ravno zaradi svoje neuravnoteženosti postalo še kako zanimivo in kapitalsko rentabilno. Še huje. Nekateri novinarji iz uravnoteženih medijev so se na veliko začeli upirati vladnim pritiskom in začeli delati prispevke za vse možne manj uravnotežene medije. In po pravilu ti prispevki niso bili nič kaj prijazni do prvega in vseh ostalih ministrov v vladi. Situacija je postala tako zapletena in dinamična, da zunanji minister, ki je od nekdaj nagnjen k uravnoteženosti (nekoč levi, danes desni), praktično nima več časa za zunanjo politiko. Poleg člankov, ki jih objavlja v uravnoteženih medijih, mora ves čas objavljati tudi popravke v neuravnoteženih medijih.

Torej. Tako imenovane reforme prenoviteljev se sesuvajo same vase. Na vseh ravneh. Namesto reševanja problemov se odpira vedno več novih, stari pa se poglabljajo. Romi, izbrisani, mediji, odnosi s sosedi, sindikati, katastrofalno stanje slovenske policije, ponekod popolnoma nestrokovni ali nesposobni ministri in kadri na ministrstvih, zgrešena oziroma neizpeljana davčna reforma, gnila sociala in splav nekdanjega ministra Drobniča, grožnja stomilijardne proračunske luknje in pa kar je najhuje: dejstvo, da so morda po metodah in mišljenju edina prava kontinuiteta iz prejšnjega sistema ravno tisti in edini, ki jo že ves čas tako glasno preganjajo: tako imenovani prenovitelji.

Dogodki v zvezi z Ambrusom so na površino naplavili vse duhove preteklosti in sedanjosti slovenske državotvornosti, vso njeno temno stran. Duhove, ki v resnici niso bili nikoli zaprti v steklenici, ki pa – kot smo videli v določenih pogojih – prav lahko kulminirajo do točke zloma sistema, zloma države in vladavine pijane ulice. Od tu naprej ni več vrnitve. Od tu naprej začne dišati po napalmu in pa po preštevanju trupel.

Objavljeno v Komentar