Komentar: Endlösung

Najprej sem slišal, da se je nekomu zgodila krivica. Vaščani so morali že dolgo prenašati nasilje ene družine. Orožje, droga, prestopki, celo poskus umora, ki naj bi ga zagrešil njihov gost. Nesprejemljivo, vse obsodbe vredno. Nato sem slišal, da se je tudi nekomu drugemu zgodila krivica. Besna množica je vzela pravico v svoje roke in z maščevalnim pohodom povzročila eksodus cele družine, čeprav so le nekateri njeni člani prestopili zakon. Ravno tako nedopustno. Komu se je torej v resnici zgodila krivica? Rekel bi, da obojim. Samo z eno bistveno razliko. (Piše Mitja Sadek, foto Boštjan Pucelj)
sadekkolumna_resize.jpg
Nekaterim, a gotovo ne vsem krajanom, je omenjena družina gotovo prizadejala krivico. V državi zakonov je pot do popravka krivice znana. To je edino sodna pot. Ja, saj smo opozarjali, pa se nič zgodilo, pravijo krajani. Saj jih razumemo, saj so morali končno nekaj narediti, pravijo drugi. Napaka. V tistem trenutku, ko je začela odločati množica, je ta ne le prestopila zakon, ampak si ga je celo podredila. Množica je po starozaveznem načelu zob za zob in oko za oko seveda nemudoma sprejela sodbo, kajti množici se vedno mudi, pravica pa stopa počasi. Krajani so nam tistega večera, ko so besneli, da ona družina ne pripada naši civilizaciji, hkrati sporočali, da tudi sami ne verjamejo v njena osnovna načela, ko so kot tožniki in sodniki obenem posegli po vzorcih, ki jih je zahodni svet presegel že s starim rimskim pravom. Nemo iudex in sua causa. Nihče ni sodnik v svoji zadevi. Žrtev v zahodnem svetu torej že več kot 2000 let ne sme neposredno pri krivcu iskati svoje pravice, ampak le prek nepristranskega sodnika. Jasno je torej le eno, da so si krajani s tem naredili slabo uslugo. Na eni strani imajo nedokazano krivico, ki naj bi se jim zgodila, na drugi pa nevarni protizakoniti akt ter predvsem moralno škodo, ki so jo zagrešili sami. Edine povsem nedolžne kolateralne žrtve tega konflikta so vendarle otroci in ostali člani družine, ki niso nikoli prestopili zakona.

Kateri pogoji morajo biti torej izpolnjeni, da bo v Sloveniji po sodbi ljudskega sodišča neka družina proti volji zapustila svoje ognjišče. Nisem še slišal, da bi pri nas preganjali celo družino, če je bil kakšen njen član zmikavt. Še več, četudi so bili vsi člani družine največji lopovi, se to ni zgodilo. Nisem še slišal, da bi tod preganjali celo družino, če je bil kakšen njen član brezposeln lenuh, ki je raje kot za delo prijel za socialno pomoč. Še več, četudi so bili vsi v družini takšni, se to ni zgodilo. Ravno tako še nisem slišal, da bi tod preganjali celo družino, če se je kakšen njen član vozil brez izpita, streljal z orožjem, koga užalil ali celo udaril ter na svojem zemljišču gradil na črno. Ne, tega pa še res nisem slišal. Kaj nam torej sploh ostane. Kateri je torej tisti pogoj, ki ga mora neka družina izpolnjevati, da pride na proskripcijsko listo. In to je ravno tisto najhuje, tisto najbolj nizkotno. Vse kaže, da so ravno drugačen izvor, drugačna rasa, drugačna kultura tisti ključni pogoj, ki te lahko požene iz lastne hiše. Kako bi bilo sicer moč drugače kot na rasni podlagi, tem edinem skupnem izvirnem grehu, razložiti, da se je krivda prevalila na vso družino in ne le na posameznike. Dejstvo je, da je na Dolenjskem to, kar dojemamo za drugačno, skorajda identično s ciganskim. Kot najbolj kranjski del kranjske je Dolenjska vedno potrebovala nekoga “drugačnega”, da bi z njim laže vzpostavila svojo lastno identiteto. Dolenjci očitno prav noro potrebujemo Cigane, kajti sicer bi sami padli v krizo identitete. Zato jim ali zavestno ali povsem nezavedno branimo, da bi oni postali mi. Dolenjska bit torej stoji in pade – s Cigani.

To mojo strašljivo bojazen potrjuje več stvari. Najprej je tu dolga tradicija medsebojnega nezaupanja: “Zadnji čas je, da se oblast spravi na noge, kajti prebivalstvo dolenjskega podeželja je zelo vznemirjeno, možje po vaseh čujejo vse noči in bolj plašni si sploh ne upajo zaspati. Strah pred cigani, ki se potikajo po dolenjskih goščah in so oboroženi, je gromozanski, zato so proticiganski ukrepi več kot samo nujni.” Znano? Bi rekel, samo da to ni Delo letnik 2006, ampak Slovenec letnik 1899! In kakšni so bili ti proticiganski ukrepi? Pravzaprav je bil le eden, vendar je ta pravi pravcati deja vu. Novomeško okrajno glavarstvo je istega leta županom ukazalo, naj po vaseh organizirajo posebne nočne (beri: vaške) straže. Kako zelo ukoreninjen je gnev proti Ciganom, se je v Rudolfovem morda najsilovitejše manifestiralo takrat, ko so na smrt na vešalih obsodili Cigana Simona Helda, zviteža in morilca, ki so mu med drugim očitali, da nima navadnih podplatov, ampak spodaj kosmato kožo, da se sled ne pozna in se ne sliši dobro. Usmrčen je bil v Novem mestu leta 1899.

Za tradicijo pridejo na vrsto že zgoraj nakazana dvojna merila. Slovenec s socialno podporo je revež, Cigan izkoriščevalec, Slovenec z orožjem pod domačim vzglavnikom je varuh reda, Cigan mu je največja grožnja. Naposled je tu še vrsta ponarodelih stereotipov o marljivosti klenih Slovencev in lenobi Ciganov, kakršne v svoji divji politični ježi rad zajaha marsikateri nacionalistični populist. Ne vem, ali je to naključje, ampak ravno v naši državi, ki je bila v drugi svetovni vojni očitna žrtev nacizma in bi morala biti na te stvari še posebej občutljiva, je neki plemeniti poslanec januarja 2005 v parlamentu predlagal zakon z naslovom Trajna rešitev ciganskega vprašanja. In ko je njegovega očitno ne preveč razgledanega strankarskega kolega v razpravi doletelo nepričakovano vprašanje, ali je že kdaj slišal za besedo Endlösung (dokončna rešitev), je ta zmogel le odgovor, da ne zna nemško. Lahko bi vedel, da zgodovina človeštva ne pozna bolj krvave besede kot je Endlösung, ki simbolizira 6 milijonov usmrčenih Judov. Prav tipično za slovenske nacionaliste – igrajo se z ognjem, pa še besede za ogenj ne poznajo. Kaj šele, da bi morda spoznali, da strpnost človeku ni prirojena, ampak da se je treba strpnosti priučiti.

Objavljeno v Komentar