Polič dvakrat v Novem mestu

Z dvodnevnim presledkom smo v septembru v Novem mestu kar dvakrat prisluhnili Andražu Poliču, leta 1972 rojenemu skladatelju, ki je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini. Je tudi glasbenik in pesnik. S skupino Hamlet Express je letos pri Gogi izdal ploščo Libanonski tango, doslej so izšle njegove pesniške zbirke Brlog besed, Srečevanja, Zrcala na razpotju, Arabeske, Največ me je tam, kjer me ni. Menda ima v pripravi nove štiri zbirke.
Polič je najprej v okviru otvoritve razstave Milana Rožmarina v Galeriji Krka nastopil ob kontrabasistu Gregorju Cvetku, nakar smo mu ob Stanki Hrastelj prisluhnili še v literarnem večeru Knjigarne Goga. Literarni večer je bil posvečen širši Poličevi predstavitvi in predvsem njegovi zadnji pesniški zbirki. Nekatere pesmi je avtor odpel tudi v lastni kitarski spremljavi, slišali smo še nekaj zvočnih posnetkov, ki so najbolj navdušili avtorjevega očeta in brata igralca Poliča. Poličeva poezija je razpeta med razpoloženjsko bivanjske teme. Enkrat ponuja preprost poetični opis, drugič je filozofsko zasanjana in zaskrbljena nad minevanjem, njegova glasba pa se zdi kot dramatični poudarek verzom. Na trenutke njegov gledališki patos odvrača od zanimivih glasbeno poetičnih tem.