Kolumna: Nejc Gazvoda, Moja kultura

Televizija je bila zasedena. Na sporedu je bil film Hiša strahov z Eddijem Murphyjem v glavni vlogi, in čeprav ga je brat že enkrat gledal, nisem imel šans. Zato sem se spravil brat.

Malo sem brskal po polici in odkril neke krajše novele Stephena Kinga. Zanimanje mi je pritegnila tista z naslovom The Body, po kateri je nastal tudi sedaj že kultni mladinski film Stand By Me. Že prvih nekaj strani me je potegnilo. Zgodba o fantih, ki odkrijejo truplo sovrstnika, potem pa se vse skupaj konkretno zalomi, je univerzalna. Zaradi čustev, seveda. Ljudje smo si neverjetno različni, a bolijo in veselijo nas iste stvari. Ampak zakaj smo tako mahnjeni na ameriško umetnost? Pa naj bo to paperback, ki sem ga do dveh zjutraj držal v rokah, ali pa pol grozljivka pol komedija, ki je pred zaslonom držala mojega brata. Seveda lahko nekaj odgovorov podamo takoj – angleški jezik je predvsem mlajši generaciji zelo blizu, ameriški filmi so atraktivni in marketinško izjemno podprti … hkrati pa je še en vidik, ki Slovencem in marsikateremu drugemu narodu Ameriko tako približa. In to je pop kultura. Manko oziroma zavest o le-tej v slovenskem prostoru je prav zaskrbljujoč. To, da nimamo zvezdnikov med filmskimi igralci, je nekako jasno. Če že postanejo prepoznavni, jim pri tem pomagajo mali zasloni. Da bi govorili o kakšnih literarnih ali likovnih zvezdnikih, pa je sploh utopično.

Zvezde pri nas so iz nekega drugega testa. Rumene revije, ki so doživele bum v zadnjih letih, so kmalu ugotovile, da s poročanjem o res najzanimivejših stvareh ne bodo prišle daleč. Ker jih je preprosto premalo. Zato so si ustvarile svoj profil zvezdnikov, ki jih s članki lepo izdelajo, nato pa nonšalantno zavržejo. Lep primer take zvezdice je Damjan Murko, samooklicani štajerski slavček, ki je prvič prišel v soje reflektorjev zaradi tožbe proti Nataliji Verboten. Njegova pojava je tako patetična in žalostno smešna, da je postal že skorajda tako kulten kot Aleš Rod. No, Fredyja Millerja, ki je bil najbolj očiten primer, še dolgo ne bo dosegel. Druge vrste zvezdnikov v Sloveniji so udeleženci resničnostnih šovov. So najbolj otipljivi in njihove neverjetno banalne težave gredo vsakemu Slovencu v slast. Predvsem pa je najbolj zažgal Bar, ki je združil to, kar sončnostrani podalpovci najraje delamo – visimo v lokalih in obrekujemo druge. Kaj dejansko ti ljudje nudijo gledalcu, mi ni bilo nikoli jasno. Morda pa je človeštvo že res preraslo fiktivna čustva. Žalostno dejstvo. Še posebej, ker je vsakemu malo bolj razgledanemu gledalcu jasno, da je resničnost v takih šovih dodobra izkrivljena.

In kaj nam še ostane? Amerika, seveda. Napak je za navdušenje nad ameriško in tujo pop kulturo obtoževati naš mali narod. Slovenski zvezdniki so tisti, ki nosijo dobršen del krivde. V vsakem intervjuju večjih glasbenih skupin je obvezno vprašanje, če bodo poskusili prodreti v tujino. In skoraj vsi jamrajo o tem, da je to tako težko. Kajti vsi si to želijo. Iti ven. Tu se tako ali tako ne da živeti od kulture. Kupna moč pa to. Zunaj je vse drugače. Je res? Neka velika slovenska glasbena skupina se je v tujini dodobra opekla. Ampak ni vrag, da ne bodo še naprej poskušali. Vsi poskušajo. Spet in spet. Slovenija očitno ne daje dovolj materiala, iz katerih so stkane sanje o slavi. Ampak potem je pa prekleto nepošteno, da je Slovenija samo poligon za testiranje izdelka, ki naj bi (ako Bog da), zažigal nekje v daljnih deželah. Redki imajo jajca začeti v tujini. Ampak kaj čvekam, saj to se ne da. Najprej moraš biti glavni petelin v malem kurniku, šele nato lahko zavzameš deželo perjadi. Samo potem pa nikar kriviti Slovencev, da ne cenimo svoje kulture. Zgleda nimamo najboljšega, a ne?

Aja, Amerika. Odgovor je preprost. Tam je vse večje in vsega je več. Samo to. Slovenska pop kultura je mikrosvet neke splošne pop zavesti. Samo kaj, ko je fotografija Grete Garbo podobna fotografiji Ite Rine in ne obratno. Da prideš ven, moraš biti podoben. Moraš biti trendovski. Slediti neki splošni normi. Ampak kaj, ko se naše zvezde ne zavedajo, da se trendi ne izvalijo iz posnemanja, ampak iz lastnega, specifičnega izraza. In dokler ne bo nekdo imel jajc in povedal, da je on Slovenec, ki ustvarja specifično slovensko, ampak z univerzalnim sporočilom (čustvi, doživetji), do takrat nas ne bo nihče niti povohal. Danski film je uspel kljub temu, da je tako specifično danski. Popravek – ravno zaradi TEGA je uspel (pustimo ob strani, da je danski sistem financiranja filmov svetlobna leta pred našim). In dokler ne bomo Slovenije nonšalantno spremenili v trend, nas tudi drugi ne bodo prepoznali. Do takrat pa kar uspešno prevajanje besedil v angleščino.

Med branjem Kinga sem pozabil, da sem v Sloveniji. Pa tudi v Ameriki nisem bil. Bil sem v družbi nekih fantov, ki se jim dogajajo čudne stvari. Amerika je bila samo okvir, ki pa zgodbe ni zapiral, ampak kvečjemu odpiral. King je specifično ameriški, ampak hkrati vedno in povsod univerzalen. Dve joškati blondinki in harmonika tudi igrajo na univerzalnost. In to takšno, da ko pijan kruliš ob veselih vižah, z lahkoto pozabiš na to, da se celo v njihovih besedilih skriva dvojina.